Ampak bil je zabaven in simpatičen prav tako kot v starih časih. Njegov navidez sicer mogoče malo dolgočasen videz je reševal njegov širok, bleščeč nasmeh, in njegove roke so bile videti še vedno prav tako lepe kot nekoč. V njegovih kretnjah, ko je jedel, je bilo nekaj drugačnega, posebnega; vilico je na primer držal v roki tako, kot bi držal pero. Kosila z njim so bila prijetna. Zdelo se mi je, da se vedno bolj razgreva zame, kar mi je bilo čisto všeč. Imela sem občutek, da bom zdaj mogoče celo prišlo do dna tisti stari skrivnosti, ki sem jo v vseh teh letih vmes mogoče malo potlačila, nikoli pa je nisem uspela razrešiti. Zdaj sem imela čas; igrala sem lahko drugače. In razen tega mi je njegovo zanimanje godilo. Godilo mi je, da se zame, ki sem ja še vedno samo 'punca', zanima človek iz resničnosti, človek z otrokom, z lastnim stanovanjem, z redno službo, ki povrh vsega še ni kak navaden potrebnež, temveč simpatičen tip z najlepšimi rokami v Glasgowu. Na neki način sem s tem tudi sama postajala del tega resnega sveta, tega drugega časa, ki je mene nekako prehitel, mi ušel naprej, medtem ko nisem pazila.