Zdaj se oba dvigneta na perutih v višave. Oče je letel spredaj, zaskrbljen kakor ptica, ko svoje nežne mladiče prvič izpelje iz gnezda. Vendar je ves čas premišljeno in spretno zamahoval s perutmi, da bi se sin učil in za njim tudi sam tako delal. Včasih se je ozrl, da bi videl, kako zna leteti sin. Sprva je šlo kar dobro. Kmalu jima je bil otok Samos na levi in že sta preletela tudi otoka Delos in Paros na desni. Videla sta, kako izginjajo tudi mnoge druge obale pod njima, ko deček Ikar, samozavesten zaradi srečnega letenja, ne sledi več očetovemu vodstvu in se v drzni objestnosti na svojih perutih dvigne v višji zračni pas. A prišla je kazen, s katero mu je oče zagrozil. Bližina sonca s premočnimi žarki zmehča vosek, ki je držal peresa skupaj, in preden je Ikar to opazil, so mu peruti razpadle in na obeh straneh zdrknile z ramen. Nesrečni mladenič je še veslal in zamahoval z golima rokama, vendar ni mogel več zajemati zraka in je nenadoma padel v globino. Na ustnicah mu je bilo očetovo ime, ki ga je hotel priklicati na pomoč, a še preden ga je mogel izgovoriti, so ga pogoltnili modri morski valovi. Vse to se je zgodilo tako hitro, da Dedal, ki se je ozrl na sina, kot je to večkrat storil, ni več videl niti sledu za njim.