Pravite, da ste v mojih zvezkih našli poleg stvari, o katerih ste premišljevali, še druge, o katerih niste premišljevali, a čakate, da pridejo; torej vam pripadajo, in upam, da bodo potem, ko se bodo v vas preoblikovale, prišle na dan v enem od vaših del. Kajti gotovo je za neko idejo bolje, da združi svojo usodo z vašo kot pa z mojo. Občutek imam, da moja tukaj spodaj ne bo nikoli dobra (to ne pomeni, da računam s tem, da bo kje drugje boljša: to težko verjamem). Nisem ena tistih, s katerimi bi bilo dobro združiti svojo usodo. To so človeška bitja vedno bolj ali manj slutila; toda zdi se, da so ideje, ne vem sicer po kakšnem čudežu, manj razsodne. Tistim, ki so mi prišle naproti, želim zgolj to, da se dobro umesté, in bila bi zelo srečna, če bi se pod vašim peresom preoblikovale tako, da bi odsevale vašo podobo. To bi za malenkost zmanjšalo moj občutek odgovornosti in obremenjujočo težo misli, da sem zaradi svojih različnih pomanjkljivosti nesposobna služiti resnici, takšni, kakršna se mi kaže, medtem ko se mi zdi, da včasih, skozi nedoumljiv presežek usmiljenja, le blagovoli dopustiti, da jo ugledam. Mislim, da boste vse to vzeli z enako mero preprostosti, kot vam to govorim. Kajti za tistega, ki ljubi resnico v procesu pisanja, sta tako roka, ki drži pero, kot telo in duša, ki sta nanjo pripeti z vsem svojim družbenim ovojem, dve stvari infinitezimalnega pomena. Neskončno majhni, n-tega reda. To je mera pomembnosti, ki jo pripisujem, glede na ta proces, ne samo svoji osebnosti, temveč tudi vaši, in navsezadnje osebnosti vsakega pisatelja, ki ga cenim. Na tem področju šteje zame le osebnost tistega, ki ga bolj ali manj zaničujem.