Ostanke zidovja stavb, zlasti temelje spoznavamo ob izkopavanju v taki meri, da lahko narišemo tloris in tako tudi razumemo, kako je stavba delovala, kakšnemu namenu je služila. O izdelavi in zlasti premični opremi prostorov pa vemo mnogo, mnogo manj. Priročniki, ki govore o rimski dobi, nam ponazarjajo notranjost dobro ohranjenih hiš v mestih pod Vezuvom. Pri nas nam le večinoma neugledni okovi na muzejskih policah razodevajo slično, a tudi povsem drugačno rabo. Komaj kaj vemo na primer o tečajih in nekaj malega več o kotnem železju in sponkah na stavbnem pohištvu. Ključi, lakonski imenovani, pričajo o tedaj razširjenem načinu zapiranja vrat tako, da je bilo zapah sicer od zunaj mogoče dvigniti, ni ga pa držalo pero za obračanje kot v naših sodobnih ključavnicah. Obešanke, miniaturne in namenjene za zaklepanje skrinjic z dragotinami in dokumenti, so pa že delovale tako, kot delujejo zaklepi v ključavnicah še danes. Pohištvo je verjetno imelo komaj kak člen iz trajnejšega materiala, sestavljeno je bilo na zobce ali z lesenimi cveki, ploskve postelje in stola so bile pletenine iz vrvi ali usnja. V stanovanjih, opremljenih na italski način, je bilo to pohištvo lahko in premično, dopolnjeno z obilo blazin in odej. Mize v obednici na italski način so bile prav take, majhne, nizke in lahke, da jih je bilo mogoče kar s pogrinjkom vred primakniti pred ležišče jedca, pa tudi odnesti in zamenjati med obedom. V preprostejših domovanjih so ležišča verjetno razgrinjali kar po tleh ali po iz lesa zbitih podnožjih in preklana drevesna bruna so nudila ploskev za klop in mizo. Iz ptujskih upodobitev, denimo, vemo, da so poznali tudi iz šibja pleteno pohištvo, in to stole z naslonjači. Na upodobitvah sede na njih sicer božanstva, a kaj lahko je verjeti, da so tak stol primaknili k mizi ali ognjišču, da je nanj sedla gospodinja hiše, saj žene pri obedih niso ležale.