Pokimal sem in pričel nestrpno pokati s prsti. Najin cilj je bila majhna podružnica banke Exon, ki je skrbela za finančne transakcije velike družbe Son. Podružnica je bila v neki ozki in ne posebno privlačni ulici, toda Smith je izvohal, da imajo polne blagajne. Ko je čez nekaj minut ustavil avto kakšnih deset metrov pred poslovalnico, sva hitro izstopila in skoraj stekla v banko. Vse je šlo po načrtu. Naperila sva revolverja na prestrašene uslužbence, Smith pa je skočil h glavni blagajni in izklopil alarmni sistem. Neki debeluh, verjetno šef, je začel kriliti z rokami in se nekaj upirati. Krepko sem ga mahnil z držajem revolverja in ga prpravil do tega, da je brez upiranja stopil z drugimi ob zid. Smith je začel polniti vreče z denarjem. Ko je zagrabil četrto, mi je pošlo potrpljenje. Nikdar nisem maral ljudi, ki ne vedo, kdaj je dovolj. Potegnil sem mu vrečo iz rok in jo vrgel v kot. Namignil sem mu, naj gre. Pograbil je plen in stekel ven, jaz pa sem se še vedno z naperjenim revolverjem počasi pomikal proti vratom. Neki uslužbenki je postalo slabo, zavila je z očmi in padla po tleh. Pritegnila je pozornost vseh, meni pa s tem pomagala, da sem se varno izmuznil skozi vrata. Komaj sem stopil na ulico, že je tik ob meni ustavil črn citroen. Skočil sem na zadnji sedež in si zadovoljno oddahnil. Smith se je za hip obrnil k meni in me potrepljal po roki.