Po mnenju samega Pavlovića naj bi bil Janez njegov najboljši film, če pa se že ne morem strinjati s to sodbo, bi rekel, da je vsekakor dovolj tipičen pavlovićevski film, zlasti glede portreta protagonista. Pavlovićevi filmski junaki so pogosto revolucionarni oziroma ideološki pravoverneži, pošteni in predani Stvari, vendar ne kot kakšni birokrati ali politični zadrteži, marveč kot zelo vitalistična bitja, prekipevajoča od življenjske sle. Po nacionalnosti so bili ti junaki Srbi in celo v Rdečem klasju, ki se dogaja v slovenskem Prekmurju, je terenec Hedl (Rade Šerbedžija) iz južne republike. Ti junaki so prav zaradi svojega prepričanja in predanosti revolucionarni Stvari končali tragično, kar velja tudi za Janeza Kranjca, ki je njihov prvi slovenski naslednik. Prav to je v tem filmu verjetno tudi najbolj zanimivo, namreč paradoks, da zadnji vernik v jugoslovansko stvar prihaja prav iz republike, ki je Jugoslavijo prva zapustila. Morda je moteče, da je skoraj preveč zaslepljen in noče (ali ne more) videti vloge njegove JLA pri sprevračanju države v klavnico in bordel, vendar je edini pavlovićevski junak, ki sprejme umazano realnost, še preden utegne od nje umreti. S podporo Janezu slovenski Filmski sklad morda res ne bi ne vem kako prispeval k mednarodni promociji Slovenije, bi pa dokazal, da je sposoben hommagea režiserju, ki ima velike zasluge za slovenski film in ki tudi s svojim zadnjim ni razočaral. Vse prej kot to.