Pozneje sem videl še veliko kitov, vendar nobenega tako od blizu. Vselej sem najprej zaslišal značilne brizge vode, nato pa sem jih zagledal, včasih tudi po tri ali štiri skupaj. Od daleč so bili videti kot plavajoči vulkanski otočki. Ti miroljubni velikani so me vedno spravili v dobro voljo. Prepričan sem bil, da se zavedajo moje stiske. Živo sem si predstavljal, kako največji med njimi ob pogledu name vzklikne: »Glejte! To je tisti mladi brodolomec z mucko, o katerem je pripovedoval Bamfu. Ubožec. Upam, da ima dovolj planktona. Moram vprašati Mamfuja, Tomfuja in Stimfuja, ali so zadnje dni v teh krajih opazili kako ladjo, ki bi ga lahko rešila. Njegova mama ga gotovo zelo pogreša. Na svidenje, malček! Jaz sem Pimfu! Poskusil ti bom pomagati!« In kmalu so vsi kiti v Tihem oceanu vedeli zame. Že zdavnaj bi bil rešen, če ne bi šel nesrečni Pimfu prosit za pomoč japonske ladje in končal pod streli, tako kot njegov prijatelj Lamfu, ki je naletel na Norvežane. Podleži! Lov na kite je gnusen zločin.