Toda naši prvaki vendarle niso bili tako daleč od zmage, kot se je morda zdelo. Še malce več sreče in lahko bi pripravili prvovrstno senzacijo, od katere pa na koncu žal ni bilo nič. Znova se je izkazalo, kako veliko srce imajo igralci Olimpije, ki so morali letos čez kup težav, čeprav zanje niso bili prav nič krivi. Prvi je bil kajpada Marko Milič, ki se je za barve svojega kluba pripravljen celo tepsti. Njegovo srčnost je nagradila tudi vroča dvorana Tivoli, ki zna res ponesti svoje igralce. Povsem drugače je bilo dan kasneje, na finalu famozne »jadranske lige«, ki se ni ravno proslavila. Odnos Srbov in Hrvatov do te umetne tvorbe, ki je nekje med ligo in pokalnim tekmovanjem, je že nekaj časa rahlo podcenjevalen. Po vseh organizacijskih težavah na velikem finalu in drami pri iskanju primernega mesta za njegovo igranje, so se temelji tega tekmovanja še dodatno zamajali. Zadar je izgubil proti Hemofarmu izključno zato, ker se ni mogel dovolj motivirati za sklepni turnir. Kot da nekateri udeleženci lige ne bi več vedeli, zakaj v bistvu še vztrajajo v prvenstvu brez listnice. Vse je povedal legendarni Duško Vujošević, čigar trditev, da je bil Partizan kaznovan za osvojitev prvega mesta v rednem delu, je bila povsem na mestu. Za nagrado smo dobili Olimpijo v njeni dvorani, se je šalil smrtno resni Črnogorec, ki pobira sadove svojega sedemletnega sedenja na klopi črno-belih. Z rahlo nostalgijo smo lahko ugotavljali, da gre za resen kolektiv, v katerem se dela skrajno profesionalno. Prav nič čudnega ni, da odhajajo tako mladi igralci v najboljše evropske klube ali celo onstran luže. Za takšen klub ni nobena tragedija, če ga zapusti eden ali celo dva izjemna igralca, saj so zadaj novi in novi talenti, s katerimi dela na ustrezen način. Žal za našega prvaka česa takšnega ne moremo trditi, saj na pomolu ni videti resnega podmladka. Namesto tega lahko spremljamo neskončne zakulisne igre egoističnih japijev in novopečenih politikantov, ki si polnijo ego in žepe na račun tivolske žalosti. Še sreča, da je ljubljanska publika tako zelo željna kvalitetne košarke in rezultatov, kakršnih smo vajeni iz nekih drugih časov. Navijačem pod Rožnikom res nikdar ne zmanjka optimizma in pozitivnega naboja, ko je treba spodbujati svojo ekipo.