Slovenija je imela v letu 2006, po podatkih Svetovne banke, le 4,6-odstotni delež visokih tehnologij v izvozu, medtem ko je svetovno povprečje 21,5 odstotka. Bistveno nas prehiteva celo Kitajska s 30,6-odstotnim deležem izvoza visokih tehnologij in bistveno nižjimi plačami. Tudi laikom mora biti razumljivo, da z 220 milijard dolarjev vrednim kitajskim visokotehnološkim izvozom ne moremo tekmovati z nizkotehnološkimi izdelki in visokimi plačami. Priznajmo si že enkrat, da imamo tehnološko zelo nezahteven izvoz in da nas prehitevajo bistveno manj razvite države. Slovenska rast v zadnjih letih temelji na visoki svetovni gospodarski rasti, sreči, da smo locirani v sredini drugega najhitreje rastočega območja svetovne ekonomije, povečanju zadolževanja, nizkotehnološkem izvozu, ohranjanju vodilnih (skoraj že monopolnih) pozicij na domačem trgu v panogah, kot so telekomunikacije, trgovina in finančne storitve, ter pospešeni gradnji cest in stanovanj. Vse bolj se bližamo koncu slepe ulice, povišanje plač pa bi to približevanje še pospešilo. Celo v nekdanji Jugoslaviji sta bila generatorja uspešnosti velik domač trg in izvozna usmerjenost, v devetdesetih letih pa ugodno razmerje med ceno in kakovostjo dela. Prednost ugodnega razmerja med ceno in kakovostjo naših izvoznih izdelkov iz sredine devetdesetih let smo izgubili in imamo vse več podjetij, ki so ujeta v srednje cenovne razrede, kar pa je v globalni ekonomiji padajoč segment. Sedaj nimamo več nobenih večjih strukturnih prednosti, le uspešna posamezna podjetja, zato lahko plače dvigujejo le v teh uspešnih podjetjih, ki pa so jih tako ali tako že. Večina naših podjetij je ujetih v začaran krog, ko zaradi premalo zahtevnih izdelkov ne ustvarjajo dovolj visoke dodane vrednosti za evropske plače in zato ne morejo, ob plačah, ki jih ponujajo, pridobiti visoko strokovnih kadrov oziroma dovolj motivirati obstoječih.