Ni samo šolski in športni minister, je tudi profesor z obveznim rdečim šalom in podpredsednik, ali, kot pravijo, ideolog stranke. Ko govori o šolstvu, ima zato pred seboj tudi družbena in globalna razmerja, ko razmišlja o krizi, ve, da bo gospodarstvo uspešno, če bodo v njem vzkalila semena, ki jih bomo posejali v šolstvu. Semena drugačnega znanja in drugačnih vrednot. Gospod minister, je to, da so podpredsedniki in ideologi vladajočih strank šolski ministri, zgolj naključje? Po mojem mnenju ne. Slovenska politika potrebuje ljudi, ki imajo zelo premišljeno področje orientacij v življenju. Ljudi, ki so zelo dobro osveščeni. Šolska ministra sta bila tudi Slavko Gaber in Milan Zver, ki sta bila hkrati podpredsednika svojih strank. Gre torej za visoko kvalificirane ljudi s področja družboslovja, ki vedo, za kaj v družbi pravzaprav gre. Ki vedo, kje so ključni problemi, konflikti in tudi domet šolskega polja.Prihodnjo nedeljo boste imeli kongres, ki bo samo volilni. Se vam ne zdi, da kriza, po kateri ne bo več tako, kot je bilo, narekuje spremembe v programu stranke?Sam sem se do zadnjega zavzemal za to, da bi na kongresu sprejeli, kako naj rečem, obnovljen program, naravnan na krizo. Iz različnih razlogov predlog ni bil sprejet, kar obžalujem. Ne nazadnje je vsak kongres programski in je zato prav, da se stranka združi tudi ob nekem vsebinskem papirju s temeljnimi usmeritvami. Če ne drugega zato, da pokaže stanje duha. Da vemo, do kod smo prišli in kaj je glavna usmeritev za naprej. Tako je stranka ravnala leta 2006, ko ji je uspelo združiti moči na neki platformi, s katero smo trasirali pot naprej.Morda je težava v tem, da nimate za to v stranki dovolj intelektualnih moči? Prejšnji premier Janša je takoj po prevzemu oblasti organiziral razprave o razvojni strategiji. Zakaj ta vlada ne poskuša združiti intelektualne moči za temeljit premislek o strategiji, ki krizo dojema kot izziv?Vlada to dela. Združuje dobršen del intelektualnih moči, vendar tega javnosti ne kaže. Če vzamemo samo ekonomsko področje, so v gnetenje ukrepov vključeni vsi partnerji. Pri tem ne mislim zgolj na gasilske ukrepe za blažitev krize, ampak na poglobljen premislek o tem, kaj globalna kriza v resnici prinaša oziroma odnaša. Se vam ne zdi, da je zdaj pravi čas za to, da slovenski razumniki napišejo nekakšno novo »krizno« številko 57. Nove revije?Ključna težava je v tem, da imamo pri ukrepih opraviti s prevladujočo ideologijo neoliberalizma. Še vedno mislimo, da se da z ukrepi, s katerimi so reševali prejšnje krize, rešiti tudi to. Ko ti ukrepi ne bodo prijeli, bo postalo jasno, da je treba začeti na nov način. Takrat bo vlada prisiljena mobilizirati drug tip ljudi. Ne več tehničnih intelektualcev, ki ponujajo zmeraj iste rešitve, ampak ljudi z drugačnimi karakterji, ki bodo znali ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja. Toda zdaj še ni čas za to, ker ljudje še ne vidijo, da gre za širšo družbeno in ne zgolj finančno krizo.Neposreden povod za krizo so res finančne transakcije brez realnega kritja, toda ali krizi ne botrujejo tudi stranke in politiki, ki jim gre predvsem za ustvarjanje lastnega »umetniškega vtisa«, nabiranje političnih točk, ter se pri tem na realnost sploh ne ozirajo?Drži. Redefinirati moramo vprašanje, kakšna je realnost. Ta svet je padel iz tečajev. Ne ukvarja se več niti z drugo stopnjo realnosti, ampak morda s peto ali šesto. Je torej zelo oddaljen od trde realnosti, ki se ji reče življenje. Dobro, toda ali v vladi, od katere se največ pričakuje, to spoznanje obstaja?Če sodim po sebi, obstaja.Res? Iz vladnih krogov je slišati nekako takole: kriza bo kmalu minila, medtem pa bomo že nekako preživeli. Na drugi strani se sprejemajo varčevalni ukrepi, na tretji finančni minister ljudi poziva k optimizmu in zato k večjemu zapravljanju denarja. Se vam ti odzivi ne zdijo rahlo zmedeni? Kot minister za šolstvo in politolog imam svojo diagnozo, ki pa v vladi ni prevladujoča. A bo morala to postati, če se hočemo ukvarjati z realno, ne pa z neko abstraktno krizo, za katero ima znanost že naštudirane odgovore. Vrniva se nazaj k strankarski politiki. Lahko pojasnite, zakaj v vaši stranki ni nikogar, ki bi se na bližajočem se kongresu z Borutom Pahorjem spustil v tekmo za predsednika stranke? Stvar je v resnici zelo preprosta. Pahor je vodil stranko na volitve, stranka je zmagala s 30 odstotki, postal je predsednik vlade in politično logično je, da stranka nadaljuje s tem, kar ji je prineslo uspešen izid na volitvah. To že, toda slišati je niz ostrih kritik na račun tega, kako Borut Pahor vodi vlado in tudi stranko. Kritike, kako vodi stranko, so se začele takoj, ko je bil izvoljen za predsednika. Pravzaprav že, ko je za to funkcijo leta 1997 kandidiral. Stranko je ves čas vodil na način, da je bilo teh kritik vedno ogromno. Stranka se je že navadila s temi kritikami živeti, hkrati je Pahor razvil način političnega obnašanja, ki je ob vseh nepredvidljivih potezah zelo predvidljiv. Tudi pomirjujoč in dolgoročen. Poteze, ki jih vleče na dolgi rok, dobijo neko podporo, čeprav jih mnogi ocenjujejo kot precej ponesrečene. S časom se te poteze izkažejo za produktivne in tiste, ki utrjujejo konsenz.Je Pahor v teh dvanajstih letih vodenja stranke poskrbel, da nima več tekmecev?Do tega, da se je razvil kot vodilna politična figura, je pripeljala logika političnega procesa. Toda to, da je po izvolitvi na hitro postal politično prepoznaven, se lahko zgodi v vsaki stranki. Nad tem nisem zaskrbljen. Zdi se, da se je stranka socialnih demokratov zadnje čase zaprla vase. Kakšno je po vašem splošno stanje notranje demokracije v stranki, odkar ste postali vladajoča stranka? Težava je bila v tem, da je bila stranka okupirana s sestavo vlade. To je bil nov položaj, saj je od tega, da je na volitvah dobivala okoli deset odstotkov glasov, napredovala do tega, da je morala prevzeti odgovornost za celotno vlado in državo. Poleg tega so se morali ključni ljudje stranke v vladi in parlamentu takoj začeti ukvarjati z vodenjem države, ki jo je zajela finančna kriza.Se torej politika ne dela več v stranki, ampak kje drugje?V stranki se ne. Teža se je prenesla na vlado oziroma v državni zbor. Stranka je na neki način zamrla. Kot strankarski problem se kažejo le poteze predsednika vlade. Šele priprave na kongres začenjajo revitalizirati strankarsko življenje.Ali držijo trditve, da so v stranki vsaj tri struje: stari kadri še iz časov ZKS, mlajši levičarji in krog praktičnih japijev okoli Pahorja?Grupiranja je lahko več vrst. Po spolu, sklonu in številu, mar ne? Ta je pač eno od teh.Kam se vi prištevate?V nobeno od teh. Tudi nobena od teh skupin me nima za svojega. Leta 2005 sem kandidiral za podpredsednika stranke brez kakršne koli podpore obstoječih garnitur. In bil med šestimi kandidati izvoljen. Kasneje se tudi nisem grupiral nikamor. Bil sem najožje jedro stranke in v tem smislu sem pripravil njen program, ki je bil združujoč. Tako je stranka lahko šla naprej in dosegla ta volilni izid. Takrat vas je poslušal tudi predsednik stranke Borut Pahor. Je še vedno tako? Zdaj se srečujeva v drugih vlogah. On je predsednik vlade, jaz minister. Strankarska debata zato ni bila prevladujoči del najine komunikacije.To, da ne pripadate nobeni od struj v stranki, vam najbrž ne daje veliko možnosti, da boste ponovno izvoljeni za podpredsednika?To je moja politična drža. Ne lobiram za svojo izvolitev. Tudi prosim ne nikogar. Vsi vedo, kaj sem od leta 2005 naredil, kakšen je moj potencial. Stranka se bo morala odločiti, kako bo šla naprej. Če bo šla naprej z mano, bo to ena usmeritev, z drugim podpredsednikom pa druga.Vam Pahor kandidaturo odsvetuje?Morda je v javnosti nastal tak vtis, vendar je najino sodelovanje dobro. Ideja, da ne morem biti podpredsednik SD, je nastala v LDS v času kampanje Danila Türka. Enotnosti stranke se jim takrat ni posrečilo načeti. Pahor naj bi vaši kandidaturi nasprotoval, ker ste medtem postali minister.Že, toda ta argument ni smiseln. Navsezadnje je za dve podpredsedniški mesti devet kandidatov, med njimi tudi ministri.Je biti podpredsednik stranke vplivna funkcija?Odvisno od človeka. Sam sem s tega položaja naredil veliko. Predvsem pa to, kar je bilo potrebno. S programom sodobne socialdemokracije in tem, ko sem postavil cilje, najprej zmago z 20 in zatem popravek na 30 odstotkov in več, sem v stranko vnesel zmagovalno mentaliteto. Zame to ni bilo lahko, kajti zastavil sem tudi svojo strokovno avtoriteto.Zdaj vam ankete javnega mnenja ne kažejo več 30 odstotkov. Gre za turbulenco, ki je v glavnem mimo. Zdrs navzdol je bil predvsem zaradi vtisa v javnosti, da predsednik vlade in stranka poskušata na vsak način sodelovati z Janšo. Moram reči, da je to napačen vtis. V resnici je stanje duha znotraj vlade in koalicije bistveno boljše. Smo ena dobra in odprta družba. V vladi smo začeli delovati in to bo dalo rezultate čez pol leta. To bo ljudi prepričalo, da je ta vlada najboljše, kar Slovenija ima. Da druge alternative ni. Predstavljate si, kaj bi bilo, če bi Janševa vlada nadaljevala tudi v teh razmerah. Res je, da v tem začetnem obdobju še malo vadimo, in to so ljudje opazili, a s pomladjo prihajajo boljši časi.Tako imenovana bela knjiga o šolstvu, v kateri naj bi stroka analizirala stanje in definirala probleme v šolstvu, je bila ena od vaših pomembnejših predvolilnih obljub. Pred dnevi pa ste povedali, da jo lahko pričakujemo šele proti koncu mandata. Kaj to pomeni? Da bo vaš mandat minil brez večjih sprememb v šolstvu? Da jih pravzaprav ne potrebujemo?Stvar je zelo preprosta. Za pripravo bele knjige je potreben čas. Najprej je treba skrbno izbrati ljudi, ki jo bodo napisali...Časa za to ste imeli dovolj...Dejstvo je, da sem minister šele tri mesece. Pri projektih, kot je bela knjiga, pa se rado kaj zaplete. Ugledni strokovnjaki so zelo zaposleni ljudje, vendar pripravi tega projekta namenjamo veliko naše pozornosti. Že veste, kdo jo bo pripravil?Skupina strokovnjakov, ki bodo pri njej sodelovali, se oblikuje, vodil jo bo dekan Pedagoške fakultete dr. Janez Krek, ki je sodeloval že tudi pri pripravi prve bele knjige. Oblikovali pa smo tudi nekaj drugih skupin. Upokojeni ravnatelj iz Celja dr. Jože Zupančič je po lastni presoji zbral skupino ravnateljev, ki bodo na podlagi svojih izkušenj in pogledov razmislili o težavah, ki so jih kot ključne doživljali sami. S šolstvom se bo ukvarjala skupina svetnikov, ki jo vodi novogoriški svetnik Marjan Štamcar, dr. Miro Cerar pa bo s skupino pravnikov analiziral zagate pravnega značaja.Kaj pričakujete od teh skupin?Vsekakor ne novih resolucij, novih normativov in načrtov. Hud problem slovenskega šolstva se namreč skriva v tem, da verjamemo, da bo papir rešil vse. Teh skupin nisem imenoval, da bi svoja stališča prelili na papir, temveč zato, da bi s svojim dilemami, predlogi in rešitvami motivirali javnost, da bi tako dvignili tonus ukvarjanja s šolstvom. Ta tonus, če mu smem tako reči, je povezan z vrednotami, s hotenji, da bi živeli po nekih civilizacijskih načelih. Če ni tega tonusa, potem nas ne more rešiti noben papir.V preteklosti se je večkrat pokazalo, da se velike javne razprave o šolskih problemih pogosto spremenijo v poligon, na katerem se različne interesne skupine tolčejo za svoje politične, stanovske ali ekonomske interese. Stroke bodo denimo hotele več ur, učitelji višjo plačo, starši manj domačih nalog... Na koncu je, skratka, vedno minister tisti kapitan, ki mora določiti cilj in smer. Vi veste, kam je treba obrniti šolsko barko? To vas sprašujem tudi zato, ker vam je ravnatelj in pisatelj Dušan Merc nedavno javno očital, da nimate vizije.Včasih je bolje, da človek nima vizije, ker lahko konča v Polju (smeh). Na ministrstvu vemo, kaj hočemo, vemo, kaj so ključne težave. Zlasti v zadnjih štirih letih se je izgubil občutek za celoto. Vlada je s posameznimi ukrepi poskušala reševati samo posamezne probleme. Tako so se denimo lotili šolske prehrane. Kdo je lahko proti temu, da zagotovimo topel obrok vsem dijakom? Jasno, nihče. Toda z rokohitrsko uvedbo je vlada porušila cel sistem. Pouk se je podaljšal, marsikje imajo zaradi tega hude težave vozači. S toplim obrokom so hoteli dijakom ponuditi bolj zdravo prehrano. Zdaj jim ponekod ob devetih zjutraj ponujajo pasulj. Neka bolj odročna šola, ki nima svoje kuhinje, je morala zato, da zadosti zakonu, hrano naročiti iz Ljubljane. Oskrbovalec potrebuje za vožnjo eno uro, ko so težave v prometu, zamuja uro in več. Ko hrano pripelje, je šola pogosto že prazna. Podobno nepremišljena je bila tudi uzakonitev vključevanja otrok s posebnimi potrebami v običajne šole. Ponekod vso svojo energijo posvečajo tem petim odstotkom otrok, ki imajo silno različne potrebe, kar pomeni, da zato zanemarijo preostalo večino. Zdi se mi, da slovenskemu šolskemu sistemu manjka predvsem zdrava pamet. Ko so mi ravnatelji povedali, da so v prvih dveh mesecih mojega mandata dobili več kot 40 okrožnic z ministrstva, nisem mogel verjeti. In vendar je bilo res. V minulih letih se je pač uveljavil tak način »pogovarjanja« oziroma reševanja problemov na šolah. To ne vodi nikamor, šola mora avtonomno urejati svoje težave, ne pa samo čakati na navodila z ministrstva.Danski psihoterapevt Jesper Juul ugotavlja, da se današnje generacije otrok bistveno razlikujejo od prejšnjih generacij. Staršev in učiteljev ne spoštujejo na podlagi tega, kdo so, temveč kakšni so. Na avtoriteto učiteljev skratka ne dajo nič, če je ti ne potrdijo z argumenti, zato šolo v veliko večji meri doživljajo kot utesnjujočo, celo nasilno. Toda ti drugačni otroci hodijo v šole, ki so se v minulih 50 letih komaj kaj spremenile, po duhu in materiji...Ne bi se mogel bolj strinjati. To je ključni problem, o tem sva se pogovarjala tudi z gospodom Krekom. Vsi mehanizmi, s katerimi se lotevamo šolstva, pa najsi gre za spreminjanje zakonodaje ali za institucije, kot je zavod za šolstvo, so naravnani na reproduciranje zdajšnjega sistema. Zdi se, kot da nikogar pri tem ne zanima, da v ta sistem stopa mlad človek z radikalno drugačnimi potrebami in pričakovanji. Po mojem je treba dobro premisliti, kaj danes sodi v splošno izobrazbo, kaj morajo znati ob koncu osnovne ali srednje šole in kako jim vcepiti vrednote, da jih bodo živeli, ne le znali na izust. Za zdaj nam gre bolje od rok to drugo, v šoli se znanje še vedno podaja v največji meri na tradicionalen način. Drugi del zgodbe je brutalno materialen. V mislih imam zgradbe. Naše učilnice so narejene za 30 do 34 otrok. Če bi hoteli zmanjšati normative, nam zmanjka učilnic in učiteljev. Tudi estetskega vidika zgradb ne smemo podcenjevati. Ko je šel otrok v šolo v času Marije Terezije, je bila šola veličastno arhitekturno doživetje, ki je samo po sebi vzdigovalo duha. Današnje šole precejšnjemu deležu otrok ponujajo nižji standard, kot ga imajo doma. Mnogi doma premorejo več knjig in boljše računalniške programe kot v šoli. Z IKT (informacijsko komunikacijsko tehnologijo, op.p.) smo šibki pri uporabi v vrtcih in šolah. Zelo daleč smo skratka od tega, da bi znali v šoli računalnik uporabiti tako, da bi izkoristili vse njegove možnosti. Tudi kvaliteta odnosov je pogosto doma boljša kot v šoli. Namesto da bi šola spodbujala in razvijala potrebe, jih torej včasih celo zmanjšuje.Kriza, v kateri smo se znašli, ni ravno najboljše izhodišče za reševanje tovrstnih vprašanj. Ali pač?Takole bi rekel: s socialnimi reformami, kolikor smo jih opravili, še nismo zajeli vsega, kar smo dosegli na materialni ravni.Ste lahko konkretni?Hočem reči, da je kriza idealna priložnost, da se začnemo ukvarjati s tem, kar že imamo. Na primer: zdaj, v teh razmerah, si ne moremo privoščiti, da bi vsakemu šolarju kupili prenosni računalnik. Toda marsikje jih doma že imajo, zakaj jih ne bi ti učenci prinesli v šolo, zakaj ne bi kombinirali vsega, kar je na razpolago, iz šolskih in domačih virov?Nekateri otroci imajo doma najnovejšo različico prenosnika, drugi pa niti starega 486 ne. Se vam ne zdi, da lahko takšno kombiniranje poveča socialne razlike med otroki in med različnimi okolji, ki so že zdaj velike?Ne, če se zadev pravilno lotimo. Podobne dileme so se pojavljale tudi, ko so se šole odločale za smučanje in tek na smučeh. Pa ni zdaj nobenih problemov: nekateri prinesejo svojo opremo, drugim jo zagotovi šola. Kriza je tudi čas, ko bodo spet lahko prišle do izraza temeljne človeške vrednote. Namesto tistih, ki jih je prinesla tranzicija, denarja, hitre kariere, super avta, bodo morda spet na vrhu vrednote, ki zadevajo odnose in nematerialne stvari. Ne bomo se torej borili za več gmotnih dobrin, temveč za to, kako z boljšo organizacijo izkoristiti vse tisto, kar že imamo – za to, da se bomo lahko vsi čim hitreje razvijali. Tu moram še dodati, da sem na dosedanjih obiskih po šolah opazil, da so v tem pogledu med šolami velike razlike. Nekatere dihajo s starši in okoljem in zato zelo uspešno mobilizirajo tovrstne nešolske vire.Drži teza, da so marsikje podeželske ali obmestne šole boljše, ambicioznejše kot šole v mestnih centrih? Nekateri menijo, da tam nastaja prihodnja intelektualna elita.Bo že držalo. Tudi sam prihajam s podeželja (smeh). Po mojem gre za to, da se na obrobju oblikuje močnejša motivacijska struktura, v center se je treba še prebiti. To je tudi eden od odgovorov na vprašanje, zakaj je ta naša zahodna civilizacija čedalje bolj polenjena.Ostaniva še za hip pri razlikah. Več mednarodnih raziskav, pri katerih smo sodelovali, med njimi TIMSS 2007, je pokazalo, da so razlike v dosežkih otrok v posameznih slovenskih šolah in regijah zelo velike. Lahko bi rekli, da imamo dve Sloveniji: severovzhodno in osrednjo. Kaj boste ukrenili v zvezi s tem? Zagotovitev enakih štartnih možnosti vsem je navsezadnje ključno izhodišče socialdemokratske politike.S kakšnimi hitrimi ukrepi tega ni mogoče rešiti. Lahko pripeljemo boljše učitelje, lahko šoli damo več sredstev, toda na koncu se bo izkazalo, da moramo, kruto povedano, zamenjati otroke. Gre namreč za to, da imajo nekateri že na začetku šolanja boljši socialni kapital, ki je ključen za motivacijo. Živim na podeželju, v Preski. Te stvari sem opazoval tudi na svojih otrocih. V začetku smo imeli z njimi precejšnje probleme: šele v 4. ali 5. razredu so ugotovili, kaj je šola in začeli dosegati rezultate. Mnogi njihovi vrstniki, bolj vezani na ruralno strukturo in mentaliteto, pa so bili nasprotno bistveno prej uspešni, starši so se z njimi zelo veliko ukvarjali, nato pa so zaostali. Proti koncu osnovne šole so začeli razmišljati, kje jim je mesto v družbi. Zadovoljili so se z mestom, ki so ga dosegli njihovi starši – s poklicno ali strokovno srednjo šolo. To je zelo slabo.Kaj lahko torej tu naredi država?Bojim se, da je šolstvo s svojimi mehanizmi prešibko, da bi samo popravljalo močnejši družbeni mehanizem – reprodukcijo slojev in poklicev. Tega problema se zavedam, zato, na primer, kot minister obiskujem tudi najbolj odročne šole. Želim, da vedo, da so del te Slovenije, in kjer morem, povem, da sem tudi sam s podeželja in da je vse mogoče, le potruditi se je treba in verjeti vase. Da si doma iz odročnega kraja, pa seveda ne more biti opravičilo, kot to včasih razumejo nekateri moji študentje, ki govorijo slovenščino z močnim naglasom in hočejo tekmovati za ključne položaje v družbi. Bojim se, da smo v času tranzicije podeželju poslali sporočilo, naj se ne vključuje v glavni tok z ambicijo, da bo vplival na ključna vprašanja razvoja Slovenije in sveta, ampak naj bo nekakšna posebnost, folklora tako rekoč. Moram reči, da je bilo v zadnjih letih vse več študentov, ki so zase terjali toleranco pri izpitih in diplomi prav iz tega razloga.Dunaj naj bi v kratkem postal prva avstrijska zvezna dežela, ki ponuja brezplačno obiskovanje jasli in vrtca do 6. leta starosti. Dunajski župan Michael Häupl bo v ta namen primaknil še 75 milijonov evrov. To je, kot pravi, njegov prispevek h krizi. Pri nas o brezplačnih vrtcih, ki ste jih obljubljali pred volitvami, ni več slišati...Ukrep dunajskega župana se mi zdi zelo dober. Isto bi bilo treba narediti z osnovnimi šolami. Na Slovenskem je žal premočna ideologija, češ da gospodarstvo rešuje celotno družbo. Gospodarstvo ne more nič, če prej niso bile vanj zasejane stvari v šolskem sistemu, začenši z vrtci. Imate prav, res smo obljubili brezplačne vrtce. Žal ugotavljam, da vlada strašno velik odpor proti temu. In vendar je to najboljši način za kultiviranje »gena ustvarjalnosti« pri celotni populaciji. No, res je tudi, da imamo za zdaj premalo vrtcev, a to je problem na drugotni ravni. Najprej bomo morali prepričati slovensko javnost, da so brezplačni vrtci z usposobljenim kadrom res dober ukrep.Že v času ministra Zvera se je razmahnila razprava o tem, ali ne delajo morda učitelji premalo. Znova jo je spodbudil že omenjeni prulski ravnatelj, ki je menil, da bi se morali učitelji več ukvarjati z učenci. Toda učitelji še vedno računajo po tejle formuli: učitelj z 22 (šolskimi) urami pedagoške obveznosti na mesec 16,5 (običajne) ure poučuje, natančno toliko se pripravlja na pouk, 2 uri in pol malica in 5 ur in pol sedi na konferencah, roditeljskih sestankih in podobno. Časa za to, da bi po pouku ostal še z učenci, torej nima. Ali se vam ne zdi, da so ti izračuni za sedanji čas malce absurdni?Ta problem ima več razsežnosti. Ena težava je v tem, da smo še v socializmu čez vse mere normirali delo učiteljev. S tem bi res morali nehati. Obstaja poklic in obstaja plača. Učitelj mora zanjo narediti vse, kar je treba narediti, napreduje pa na podlagi izkušenj in dobrega dela. To sem povedal tudi sindikatu. Druga težava pa je v tem, da ima učitelj za učence avtoriteto le kot učitelj določenega predmeta, ne pa kar tako. Če torej hočemo, da bi se učitelji več družili z učenci, bi morali povečati število ur pouka, kar ni najboljša možnost. Po mojem je rešitev v tem, da bi povečali nešolski, družabni del. Tega bi morali razvijati skupaj s starši, upokojenci, nevladnimi organizacijami. Učenci bi tako spoznavali, da se učimo tudi tedaj, ko ne zvoni šolski zvonec. To bi bil morda tudi odgovor na vaše začetno vprašanje – kakšna naj bo šola za povsem drugačne mlade ljudi.Napovedali ste zakonsko novelo, s katero boste spremenili sestavo svetov šol. V njih naj bi spet sedelo po pet učiteljev ob treh predstavnikih staršev in prav toliko predstavnikih ustanovitelja. Zakaj je tako nujno spremeniti Zverovo uravnoteženo formulo 3+3 +3?Zato ker je pedagoški proces v samem jedru šole, učitelji pa so jedro pedagoškega procesa. Z omenjeno formulo se to zanemarja. Šol ne moremo kar tako deliti med šolo, starše in lokalno skupnostjo, kajti, kot rečeno, glavno težo nosijo učitelji.Načelno je morda res tako, toda v praksi ta rešitev povzroča, da je glas učiteljev odločilen pri izbiri ravnatelja in da se ta zato nikoli ne sme zameriti svojim učiteljem, če hoče biti še kdaj izvoljen za ravnatelja.To je vseeno bolje, kot da so ravnatelji potencialni objekt izsiljevanja staršev ali lokalne politike.Del javnosti nasprotuje tudi vaši nameri, da bodo dijaki spet soodločali v svetih šol. Pravijo, da je čisti nesmisel, da dijaki odločajo o imenovanju ravnateljev, o letnem načrtu in drugih zadevah iz pristojnosti sveta, ker da za to niso zreli.Konservativci vedno tako razmišljajo. Ko je šlo za žensko volilno pravico, je bil na delu ta isti argument, enako tedaj, ko se je znižal starostni prag za volilno pravico. Jaz pravim, da dijak sme in mora soodločati, ko gre za pedagoški proces, saj v njem sodeluje. Sicer bi mu sporočali, da vedno obstaja nekdo drug, ki bo poskrbel zanj. Tisti, ki se zavzemajo za več domovinske vzgoje, pa pozabljajo, da se lahko tako dijaki že zelo zgodaj urijo v demokraciji. Sicer pa, če lahko 14-letnica odloča o tem, ali bo splavila ali ne, lahko tudi dijak oziroma dijakinja soodloča v šolskih svetih.V stranki Zares so trajni mandat ravnateljev zavrnili kot slabo možnost. Pravijo, da bi s tem politične pritiske na ravnatelje še okrepili, težko pa bi tudi poenostavili postopke, če bi ljudi imenovali za trajen mandat. Vi se prav jasno do tega vprašanja še niste opredelili?Ravnateljem sem zadnjič rekel, da bi bila še najboljša možnost dedni mandat, dijake pa sem denimo vprašal, ali jim da kaj misliti obstoj monarhij v zahodni Evropi. Pri nas imamo namreč čuden odnos do izvršilne oblasti. Od predsednika države pričakujemo zelo veliko, pooblastil mu pa ne damo. Če hočemo okrepiti zaupanje v institucije, moramo zaupati tudi v ljudi, ki jih vodijo. To je smisel razprave o trajnem mandatu, ki – če povem po pravici – ni najpomembnejše vprašanje ta hip.V prihodnjem šolskem letu bi morale vse devetletke delati po posodobljenih učnih načrtih, toda to se ne bo zgodilo. Po razpoložljivih informacijah odgovornost za to leži na zavodu za šolstvo, ki načrtov ni pripravil tako, kot bi jih moral. Bo za to kdo odgovarjal? Tudi sicer na zavod letijo mnoge kritike, da slabo dela.To je dokaz, da v šolstvu ni mogoče delati po domače in na horuk. Upam, da smo s tem poslali jasno sporočilo, da je treba vedno imeti pred očmi celoto sistema in delati premišljeno. Nič ne bomo s tem zamudili. Ni treba vsakega znanstvenega spoznanja takoj spraviti v učbenike, pomembno je, da ga stroka najprej premisli in nato umesti v učbenik na pravi način.Imamo učbenikov preveč, kot trdi eno od starševskih združenj, menda po deset za en predmet? Ali so večji problem delovni zvezki, v katere učenci dopisujejo in obkrožajo?Oboje je problem in po mojem osebnem mnenju je stanje na tem področju porazno. Učence moramo spet naučiti pisati, od začetka do konca. To pa je treba trenirati vsak dan, enako tipkanje na računalnik. Zelo mi je bilo všeč tisto, kar sem videl na waldorfski šoli. Učenci so sami naredili učbenik in se pri tem seveda ogromno naučili. Strinjam se tudi s tistimi, ki trdijo, da imamo preveč učbenikov. Ne drži namreč, kar zatrjuje del stroke, da trg med učbeniki izbere najboljše. Založniki si vedno vnaprej zagotovijo odkup, učbeniki pa so razdeljeni po Sloveniji po nekem lobističnem ključu. Učitelje marsikje snubijo za svoj učbenik kot farmacevti zdravnike, ne vedno na dovoljen način. Liberalizirani trg učbenikov skratka ni pocenil, kvalitete pa tudi ni povečal. Z vsem tem se intenzivno ukvarjamo.Športniki za univerzijado trdijo, da je z vidika športa drugorazredna zadeva, gospodarstveniki, da je črna luknja, športni pedagogi, da bo univerzitetnemu športu celo škodila, saj jim bo pobrala ves denar. Kaj boste priporočili vladi, ko bo sklepala o univerzijadi?Cilje, ki naj bi jih dosegli z njo, je mogoče v še večji meri doseči brez univerzijade. Po moji oceni in oceni kolegov ministrov bi morali za univerzijado zagotoviti najmanj 20 milijonov evrov, in to v glavnem zato, da bi se 6000 študentov športnikov družilo. Univerzijada namreč ni kak prvovrsten športni dogodek. Kot veste, pa vlada nima mandata, da bi o tem odločila. O tem bo moral odločati državni zbor na podlagi predloženih dejstev in ocen o dometu univerzijade.Ste za to, da univerzijado odpovemo?Predlagateljem bi vsekakor priporočil, naj o vsem tem še enkrat dobro premislijo.i samo šolski in športni minister, je tudi profesor z obveznim rdečim šalom in podpredsednik, ali, kot pravijo, ideolog stranke. Ko govori o šolstvu, ima zato pred seboj tudi družbena in globalna razmerja, ko razmišlja o krizi, ve, da bo gospodarstvo uspešno, če bodo v njem vzkalila semena, ki jih bomo posejali v šolstvu. Semena drugačnega znanja in drugačnih vrednot.