Včeraj sem v službi postoril nekaj nujnih reči, gripa se je nekoliko umirila, zato sva se s P. danes odpeljala na Pohorje, da se v preostalih dopustniških dneh naužijeva narave in si nabereva potrebnih energij. Pred tremi leti sva po naključju odkrila dve prijetni apartmajski hiši v bližini hotela Bellevue, zgrajeni dobesedno sredi visokih smrek, z vsem udobjem, prav presenetljivim za slovenske standarde. Tu je mir, tu so smreke, tu so posedanja na balkonu in branje, ali pa so sprehodi po Pohorju, ali kakšna druga vrsta rekreacije, ali pa je kopanje v hotelu pod Pohorjem, kamor se odpelješ z vzpenjačo, vse vključeno v aranžma, skratka: pravljica. Tu sva bila tudi lani in zakaj ne bi to postal kraj, kamor bova vsaj za dan ali dva prihajala redno, vsako leto. - Kako se mi je tokrat povesil nos, ko sva prispela! Apartma je seveda še vedno isti, prostoren in zračen, toda ko sem odprl balkonska vrata, se mi je namesto na visoke smreke odprl pogled na - gradbišče. Lastniki, Športni center Pohorje iz Maribora, so se odločili, da poleg obstoječih dveh hiš le par korakov od njiju zgradijo še dve, kot pa je povedala receptorka, ki sem ji zaupal svoja razočaranja in se želel tudi nekoliko pritožiti, ker naju ob rezervaciji niso opozorili na nove okoliščine, a je na to uho ostala povsem gluha - naj bi tu nastalo celo novo naselje. »Pohorje se vendar širi!«, je še pribila. Z romantiko ne bo nič, ne zdaj ne nikoli več. Tudi tu je očitno prevladalo slovensko pojmovanje turistov kot množične črede, ki jo je pač potrebno zvečer pospraviti v hleve, drugo ni pomembno. Delavci na obeh novogradnjah so sicer dovolj diskretni, skoraj neopazni. S P. se pozneje odpraviva na prvi sprehod. Pohorske smreke, bukve in jerebike so še tu. Le vedno manj jih je. Namesto sprehajalcev in izletnikov se po pohorskih cestah preganjajo bagri. Najbrž je še več gradbišč.