Ct0624. POGLAVJE Z zunanjega ministrstva se je lord Dorrington odpravil v klub White's, kjer je imel dogovorjeno kosilo z lordom Alvanleyem.Našel ga je za mizo z lordom Yarmouthom, lordom Worchestrom in Beaujem Brummelom.Ko se je bližal, si ga je George Brummel, z vzdevkom Beau ( Lepi), pozorno ogledal, dokler ni opazil diamantne kravatne igle.»Oslepljen sem, Dorrington!« je sarkastično rekel in si zakril oči.Slednji se je nasmehnil.»Saj vem. 'Nobenega nakita' je eno od tvojih modnih pravil in tudi jaz se ga držim, vendar grem kasneje k osebi, ki mi je podarila diamant in nič me ne bi zaustavilo, da bi šel tja brez njega.«George Brummel je bil neuradni modni arbiter kroga mladih, ki se je zbiral okrog waleškega princa.Večkrat je poudaril, da mora moški voditi krojača, ne pa ta narediti moškega. Poudarjal je pomen čistih srajc, odpetih, dobro krojenih sukenj in bleščeče sijočih škornjev.Najbolj pa je vztrajal na tem, da se moški ne smejo parfumirati in nositi nakita.»No, kaj praviš na Dorringtonov izgovor, Beau?« ga je izzival lord Yarmouth.Vsi so prisluhnili.»Gentleman ne bo nikdar grob ali namerno nepozoren!« je poudaril modni lev.»Odlično, Beau, za vse imaš odgovor!« ga je pohvalil lord Yarmouth.Po kosilu so se menili o vsem mogočem, dokler ni lord Dorrington mimogrede omenil princa Ahmadija.»Ne morem si misliti, da se zanimaš za tega prasca!« je besno vzkliknil lord Worchester.»Ti gre na živce?« je bil presenečen lord Dorrington.»Nerad opravljam druge moške,« je odvrnil lord Worchester, »toda zadnjič sem bil v klubu White house...Kar je nekaj čisto novega!« se je pošalil lord Alvanley.»No, meni je tam všeč. S seboj sem imel dekle s Cipra, zelo lepo in voljno. Večerjala sva v eni od ločenih gornjih sob, ko sva za sosednjimi vrati nenadoma slišala pretresljiv jok.«Utihnil je in pogledal, če ga vsi pozorno poslušajo.»Nekdo je jokal tako presunljivo, da sem moral preveriti, za kaj gre. In kaj sem našel? Otroka, deklico, ki ni imela več kot deset let. Očitno jo je Ahmadi pravkar zapustil. Ne bom vam kvaril kosila z opisovanjem njenega stanja. Lahko rečem samo to, da je tip prekleto razuzdan pedofil in barbar...Otroška prostitucija je prava sramota!« je zagrmel lord Yarmouth. »Ne morem si misliti, zakaj nihče od vas ne sproži tega vprašanja v Gornjem domu...O tem sem res že razmišljal,« je rekel lord Alvanley.»Ko boš spet, te bom podprl,« je tiho rekel lord Dorrington in pogledal na uro.»Žal vas moram zapustiti,« je rekel. »Worchester, kasneje se vidiva v Pugilist klubu...Ne bom tvoj sparing partner, Dorrington,« je odvrnil le ta. »Presneto naporno je. Lahko pa pridem in opazujem druge reveže, ki jih boš pretepal v ringu...Škoda, da to ne bo princ Ahmadi. Prav rad bi videl, kako prenaša tvoje krošeje,« je rekel lord Alvanley.Lord Dorrington se je nasmehnil. Prijatelji so dobro vedeli, kako neprijeten nasprotnik zna biti v boksarskem ringu.Poslovil se je. Lord Alvanley ga je spremljal do izhoda.»Poslušaj, Alvanley,« je rekel lord pri izhodu. »Naredi mi uslugo in prihodnjič v Carlton house ponovi razgovor, ki smo ga pravkar imeli.«Lord Alvanley je dvignil obrvi.»Je kak poseben vzrok, da bi waleški princ moral vedeti zanj...Pa še zelo resen,« je rekel lord Dorrington. »več o tem kdaj drugič. Saj ne boš pozabil...Vaša želja je moj ukaz, moj lord!« se je pošalil lord Alvanley. »Nasvidenje zvečer. Saj nisi pozabil, da si sprejel vabilo na večerjo...Seveda ne. Žal bom moral takoj po večerji na drug sestanek...Kaj zanimivega?« je pomežiknil lord Alvanley.»Stvar okusa,« je odvrnil lord Dorrington.»Zelo skrivnosten si. Boš spet ušpičil kako vragolijo ali pa si na sledi novemu zakladu za svojo zbirko...Najbrž bolj drži slednje,« je odvrnil lord Dorrington in odšel.*Večerje pri lordu Alvaleyu, ki se jo je udeležila večina njunih skupnih prijateljev, je bila vesela in zabavna.Gostitelj je bil dovolj diskreten in ni protestiral, ko je lord Dorrington kmalu po deseti brez posebnega poslavljanja odšel.Ko se je z Alyno ob strani v kočiji peljal skozi London, se je dobro zavedal, da se podaja v tvegano pustolovščino. Ni bila samo predrzna, ampak tudi kazniva.Alyna je bila stara šele sedemnajst let in pol. Nobene pravice ni imel, da se meša v načrte, ki jih je imela z njo njena mati.Toda po tistem, ko mu je povedala, kaj se je zgodilo prejšnji večer in po pripovedi lorda Worchestra o prinčevem nedopustnem obnašanju v White hause, si je rekel, da nima samo pravice pomagati, ampak da gre za stvar časti.»Mami sem pustila sporočilo, kakor ste mi naročili. Do zjutraj ga ne bo nihče opazil,« je rekla Alyna.Po premisleku je dodala:»Zraven sem položila prinčev prstan.«Globoko je vzdihnila.»Zdelo se mi je, da je v njem nekaj zlobnega. Veliki rubin je strmel vame kot oko kake prazgodovinske pošasti...Zelo bujno domišljijo imate,« je menil lord Dorrington.»Ni bilo samo to. Čutila sem, da ga je pred mano nosila druga ženska, morda celo več njih, ki so bile zelo nesrečne. Pravijo, da dragulji absorbirajo čustva lastnika...Res verjamete v to?« je vprašal.»Spominjam se, da sem o tem brala v eni od očetovih knjig o Orientu,« je rekla. »Pisalo je, da safirji spremenijo barvo, če je lastnik na smrt bolan ali v hudi nevarnosti.«Po premisleku je dodala:»Ali mislite, da je princ…nevaren človek...V to sem prepričan,« je tiho rekel lord.»Ne bi rada, da mislite, da sem ženska, ki si izmišlja strahove,« je rekla Alyna, »toda nekaj…nekaj je v njem. Mislim, da je zelo…krut, celo…krvoločen. Rekel je, da sem kot živalca v pasti, iz katere ni rešitve. Zdelo se mi je, da bi…krvoločno užival nad vsako živaljo ali…žensko, ki bi jo našel v takšnem položaju...Potem pa nikar ne razmišljajte o tem,« je ostro rekel lord. »Pozabite ga, Alyna! Kmalu boste na varnem. Kaj ste napisali materi...Da se ne morem poročiti s princem in da sem zato odšla nekam na deželo, kjer bom živela s prijatelji. Prosila sem jo, naj me ne išče...Mislite, da bo upoštevala vašo željo?«Alyna se je zamislila.»Mama bo mogoče celo vesela, da se me bo znebila,« je rekla. »Toda imam občutek…zelo močan občutek, da se princ ne bo…zlahka vdal.«V glasu se je čutil strah.»Upajva, da bo vaš pobeg vzel kot žalitev, ne kot spodbudo, da vas začne iskati,« je menil lord.»Upam…« je ne preveč prepričljivo rekla Alyna.Nekaj časa sta molčala, potem pa se je spet oglasila:»Kaže, da sem vsakomur v breme. Ne vem, zakaj si me princ tako želi, če me pa nihče drug ne...Nihče drug?« je vprašal lord.»Mama me ni nikdar imela rada. In prejšnji večer je v jezi rekla, da me tudi očka ni maral. Mislite, da je to res?«Zvenela je tako mladostno in prizadeto, da je prijazno rekel: