Ko je dokončno sprejel dodeljeno vlogo, ga je premamila želja naslednjega večera v prekanjeno druščino žensk pripeljati svojega pajdaša. Imenoval ga je Sluzek, vendar ne naravnost. Ime je bolj uporabljal za sebe in je vsebovalo nekaj prisrčnosti, je pa bilo primerno temu tipu, ki so ga ženske ovijale okoli malega prsta, da se mu je včasih kar zagnusil. Pustil je namreč ženskam, da so delale z njim kot svinja z mehom, saj je bil prepričan, da ravnajo tako z njim iz ljubezni in sploh ni skrival pred nikomer svoje lažne sreče. Bog mu pomagaj. Za namene Črnega Huga pa je bil kar pravšnji. Na oko je bilo prijetno pogledati prijaznega in enostavnega dobrodušneža z nekaj skorajda nesprejemljivimi značajskimi madeži. Ni kadil niti pretirano pil. Ko se je v pijači spozabil, je znal hkrati lulati in bruhati, povrhu pa je brez posluha prepeval narodne pesmi, nato pa je vsakemu zagrozil, da bo napravil nekaj hudega – niti ne preveč prazne besede, ko je moral naslednji dan ves slaboten ponižno čistiti onesnažen kotiček gostilne, kjer je prešnji večer razsajal, kajti drugače ga gostilničar ne bi več dovolil vstopiti. Njegova najšibkejša točka pa so bile ženske. Neverjetno hitro se je zaljubil že v prvo, ki ga je vsaj malo naklonjeno pogledala, pri tem pa ga njen značaj in pamet sploh nista ovirala pri doživljanju zmotne sreče. Bila je ena, za katero so vedeli, da je pač takšna kot je: prilepil se je nano kot cmok, plaval je v sedmih nebesih, koval je imena bodočih potomcev; po enem tednu idile ji je predal družinski nakit, ona pa si je premislila, nakita seveda ni vrnila. Bila je druga, Pohotka so jo klicali, ker se ji je spolnost gnusila. Zapustila ga je zato, ker se mu ni gnusilo, da se njej gnusi. Bilo jih je še več, ampak vsaki je odpustil, ničesar se ni naučil in vedno znova zabredel v lastno sluz.