Zakaj si jaz ne morem nikoli naročiti bujenja. Odgovor je sila preprost. Ker vedno, ko zavrtim številko, je na drugi strani zasedeno. Pa v katerikoli uri dneva se že odločim za to. To pa človeka seveda zjezi. Mislil sem, da je tako le pri meni doma, v mojem stanovanju, če sem vseeno malo bolj natančen, zato sem odhajal k prijateljem. Naslednji korak. Toda tudi ko sem pri njih zavrtel številko bujenja, vedno je bila linija zasedena. In tako sem potoval iz kraja v kraj. Nič nisem razrešil, bil pa sem že preveč in na tak način prekleto buden. Saj se nisem upal zaspati. Potem pa sem končno prišel do hiše, kjer se pojavi tisti neverjetni občutek. Ker začel sem že vdirati k neznancem, prave težave sem imel zaradi tega, tista hiša pa se mi je zdela primerna. V njej se bom lahko naspal, linija bo odprta in lahko se bom zbudil, kadar si bom zaželel. Ampak kot da bi se ves svet zarotil proti meni. Kako sem bil vesel. Takšna prijazna hišica je bila. Morda je delovala še bolj prijetno, ker je bila na takšnem prijaznem hribčku. In lahko si se ji približal le, če sem se spustil s hriba. Nisem mogel navkreber. Zelo zanimivo. In mahnil sem proti njej. Vedno bliže sem ji bil, vedno bolj prijazno je delovala. Zdelo se mi je popolnoma nesmiselno, kaj pa vem, da morda v njej ne bi imeli telefona. Ker človek postane bojazljiv, kar je v takšnih neuspelih poskusih povsem običajno. Toda kaj se je pripetilo. Kolikokrat sem že to rekel v življenju. Brž ko sem se približal hiši, mi je tako spodrsnilo, gotovo sem prišel na kakšen neviden led, da sem kar naenkrat švignil mimo hiše in sem se že znašel ob vznožju hriba. Prekleto, kar bi bilo še v redu, če se mi ne bi to nenehno ponavljalo. Kot da mi tista hiša na tak način ne bi dovolila vstopiti. In spet sem bil na enem in istem mestu in je že bilo tako, kot da bom moral ostati na tem svetu buden.