Z Maticem sva kmalu opazila, da sestopajo počasi, in da ne bi predolgo čakala pod steno, sva zaplezala vanjo, da bi se srečali na velikih policah v spodnjem delu stene. Dostop do stene pod platojem ni kaj prida zahteven in tudi strm ni. Ker sva imela lahke nahrbtnike s čajem in nekaj malega hrane, sva to pot opravila zelo hitro. Z istim zagonom sva se zapodila tudi v steno, a sva jo takoj dobila po glavi. Ko se je stena postavila pokonci, sva nemudoma postala tako zadihana, da sva morala loviti sapo bolj kot pred nekaj dnevi na vrhu naše gore. Torej se tudi v teh dveh dneh počitka v baznem taboru nisva prav spočila. Nadaljevala sva veliko bolj pohlevno in na policah čakala na prijatelje. Tri pike, zdaj že veliko bližje, so sestopale po zadnjem delu sneženega žleba in se vsake toliko časa sesedle v sneg. Čez nekaj časa so prišle okrog roba. Prvi je prišel Aleš, malo za njim še Matej in Boštjan. Bili so zelo utrujeni in najprej naju sploh niso opazili.