priseljenci), ker so poleg tega, da potrebujejo dolgotrajno oskrbo zaradi svojega socialnega statusa, še dodatno stigmatizirani (nimajo kje biti, prihajajo iz različnega kulturnega okolja itn.). Odtod potreba po svetovanju in skupinah za samopomoč, kjer bi lahko ti uporabniki dobili potrebno pomoč in podporo. Zlasti priseljenci (ljudje iz drugih kulturnih okolij), ki bivajo v različnih institucijah (posebni socialni zavodi, domovi za stare, psihiatrične bolnišnice), bi potrebovali več prostovoljcev – družabnikov, smiselno pa bi bilo izvajati tudi delavnice na temo medkulturne strpnosti in spoznavanja drugih kultur in s tem opozoriti na probleme priseljencev v institucijah (šibka ali neobstoječa socialna mreža, posebne pravice), saj so velikokrat še dodatno stigmatizirani prav zaradi svojega statusa in rodu. Ko govorimo o stanovanju in stanovanjski stiski, naletimo na dve vprašanji. Eno je, kako omogočiti ljudem, da nimajo skrbi s tem, kje in kako bodo živeli, da imajo primerno stanovanje, ne zgolj nastanitve ali namestitve. Drugo vprašanje je, kaj ljudje potrebujejo, da bodo lahko ostali tam, kjer si želijo živeti, kakšne vrste podpore in pomoči potrebujejo. Se pravi, v prvi vrsti potrebujemo stanovanjski fond, ki bo namenjen ljudem s potrebami po dolgotrajni oskrbi, in olajšan dostop do stanovanj (npr. spremenjen sistem točkovanja za pridobitev socialnega stanovanja). Namesto zavodov ali stanovanjskih skupin bi potrebovali stanovanjsko oskrbo, ki bi ponujala paleto različnih oblik nastanitve, tako trajnih kot tudi prehodnih (varovana stanovanja, prehodne hiše ipd.). Po drugi strani pa potrebujemo tudi storitve, ki niso stanovanjska oskrba, a pomagajo dobiti, obdržati, vzdrževati stanovanje. Potrebujemo mobilne ali terenske službe, ki bi ustrezale dejanskim potrebam ljudi (pomoč na domu tudi čez noč, možnost preživljanja krize na domu ipd.) in jim tako omogočile, da živijo samostojno na svojem.