Na naši šoli se je medijska dejavnost razrasla iz fotokrožka, ki je deloval že dolga leta pod vodstvom številnih mentorjev. Nato je prišla prva videokamera. Nihče ni imel izkušenj s snemanjem, kljub temu pa se je zdelo najbolj logično, da se problema lotimo fotografi. Z velikim veseljem sem začel snemati vse mogoče, toda rezultati me niso zadovoljili. Poiskal sem literaturo, primerno za začetnike, in se udeležil dveh tečajev. Počasi so moji posnetki začeli dobivati rep in glavo, novo znanje pa sem prenašal tudi na otroke, člane kluba. Snemali smo pomembne dogodke iz šolskega življenja in dosti eksperimentirali. Še vedno pa je bilo vse skupaj zelo primitivno. Posnetke bi bilo treba zmontirati in dodati glasbo ter napise. Z obstoječo opremo to ni bilo mogoče. V tistem času smo se ravno pripravljali za sprejem med UNESCO-šole, hkrati pa še za gradnjo večjega dela šolske stavbe. Vzporedno s tem smo želeli izboljšati tudi kakovost naše ponudbe otrokom. Predvideni so bili prostori in oprema za multimedijsko dejavnost na področju računalništva in videa. Do končne uresničitve lepih načrtov sta minili še dve leti in pol, nazadnje pa smo le dobili kakovostno S-VHS-opremo za snemanje in montažo. S tem se je začelo bolj ustvarjalno obdobje. Poleg običajnega spremljanja šolskih dogodkov so začeli otroci povsem samostojno snemati in montirati svoje igrane filme, spote, dokumentarce itd. V dejavnost so se številni otroci vključili v vlogi igralcev, snemalcev, scenaristov, režiserjev, montažerjev in drugih. Mnogim je bila to ena redkih priložnosti, da se v šoli izkažejo in doživijo zadovoljstvo ob uspehu.