Kasneje je Cerkev iz desete zapovedi naredila dve ločeni zapovedi; deveto, ki posebej eksplicira prepoved zakonolomstva, in deseto, ki zadeva lastnino v današnjem pomenu besede. Razlog za razdelitev desete zapovedi na dve polovici je bil po eni strani formalistične narave: treba je bilo ohraniti zaključeno število deset ob dejstvu, da je prvotna druga sinajska zapoved »izpadla« iz cerkvene dikcije sinajskih zapovedi. Ta zapoved je namreč prepovedovala upodabljanje Boga in božjega stvarstva (s slikami ali s kiparskimi deli) ter zlasti obredno čaščenje tovrstnih artefaktnih objektov. Prepoved vizualizacije Boga in čaščenja njegovih upodobitev je z vidika duhovnega realizma brez dvoma logična in jo marsikje dosledno prakticirajo (na primer muslimani pa seveda židje). Hkrati pa je tudi precej razumljivo, da v Rimu, ki je bil cepljen z grško umetniško tradicijo, taka prepoved ni mogla preživeti, če je hotel preživeti krščanski Bog. V mestu, kjer je bila vsaka boljša kopalnica polna barvitih mozaikov in eksotičnih podob, kjer so v vsaki domači vitrini stali čudovito erotični kipci bogov in boginj, kjer so na zabavah že tisočletja imeli svoje Armanije in Versaceje in Dolce-Gabane; kjer je skratka že od nekdaj deloval razigrani, hedonistični Latino - v takem okolju in v konkurenci številnih prekrasnih božjih podob pač ne more uspeti Bog, ki se ga ne sme niti naslikati niti izklesati. Enako kot bi danes želel kdo zmagati na volitvah brez pojavljanja v medijih. Zato se je bilo bolje znebiti prvotne druge sinajske zapovedi, za nadomestek pa ohraniti število deset s cepitvijo desete na dve zapovedi. Zlasti ker je ta cepitev zelo ustrezala duhovni spremembi, ki jo je povzročila Kristusova modifikacija sinajske religioznosti.