No, na koncu sem pa postal še kos nekakšnega jugonostalgika. Še v mladostnih prebiranjih raznih pustolovskih zgodb se mi je v zavest ostro zarezalo prepričanje, da po vsakem izkrcanju tiste prave mornarje prva pot zanese v najbližjo krčmo. In da ne bi izpadel nekakšna šleva, sem to dosledno prakticiral tudi tokrat, Zver pa mi je v tem zvesto sledil. Blagodejne učinke je bilo kaj kmalu zapaziti, namreč ko je tista uboga prepotena punca tam v nekem manj uglednem lokalu med svojim norenjem od mize do mize pričela na najino mizo postavljati kozarce z zagotavljanjem, da plačati pa ni treba nič. Še raje pa sva takole pod noč zavila v tisto konobo tam zadaj na koncu za ograjo, kjer so se zbirali v glavnem le domačini, no, pa še kakšnega pijanega Avstrijca je naplavilo noter, to je tudi res. Enkrat, ko sva spet ždela za velikimi bevandami na dolgi majavi, okorno iztesani klopi, se je v naju pričel vtikati neki tak faktor. Marsikaj nama je natvezil, a razumela sva ga le malo, ker je momljal, kot da bi imel polna usta knedeljnov in kislega zelja. Pa so nama v nekakšno zavezništvo pristopili domačini, češ da smo mi, pa naj se je zgodilo, kar se že je, še vedno njihovi, kar pa tam za neke »germane« ni moč trditi. A se dedec ni dal ugnati, popadla ga je namreč tipično podeželska avstrijska strast po vlečenju za prste. (Nasprotnika sedeta iz oči v oči vsak na svojo stran mize, ukrivita kazalca v nekakšno kljuko, si ju dobro zakavljata in potem vlečeta vsak na svojo stran, vmes lahko sopeta, prhata in prdita, goltneta požirek pira, dokler pač eden ne zvleče drugega čez mizo. Potegnjeni potem obvezno plača rundo, zmagovalec pa običajno ves presrečen dolgo in strastno uka v alpsko noč.) Ker je bil zelo obilen možakar, obložen s premnogimi kilami tistega trdega špeha, pa dlani je imel take, da so mu kratki, tolsti prsti moleli ven le toliko kot medvedu kremplji iz šap, se tega, za mene že vnaprej jalovega podviga, sploh nisem kanil lotiti, a je moledoval in moledoval, dokler se nisem utrudil in zamahnil z roko, češ saj končno takale rundica sploh ni kaj posebnega … Potem mi je v hipu zravnal moj ubogi prst, kot da bi bil kuhan krompirjev svaljek ter nekaj časa zmagoslavno sopel, nakar si je v dveh, treh goltljajih klokotajoče zlil »triumfalno« pivo v vamp. Ko si je z dlanjo zadovoljno cmokajoč obrisal zadnje kapljice pene z lic, smo pa pomenljivo namignili, da je napočil čas za revanžo, kajti tudi mi smo imeli svojega aduta, nekega atletskega hrusta, Slavonac imenovanega. Vendar pa ni bilo iz tega nič, kajti Avstrijec je na lepem popolnoma pozabil nemški jezik, tako da smo poslej lahko povsem svobodno izlivali jedke pripombe na njegov račun tudi v tem jeziku in ne samo v hrvaščini kot dotlej. Evo, to ti je germanska kultura, smo še pomodrovali, ko je zmagovalec premagano zapustil prizorišče.