Opravka imamo namreč z zmagoslavjem zahodne paradigme. Volilna pravica in demokratični red, pravna država, toleranca do disidentov in opozicije, vera v pravice posameznika kot državljana in kot človeka: vse te značilnosti javnega življenja, ki so danes neločljivo, v dobrem in slabem, povezane z zahodno paradigmo, so kajpada same na sebi razmeroma novejšega datuma, čeprav je res, da jih ne spoštujejo in dosledno prakticirajo niti na Zahodu samem. Nikakršnih jamstev nimamo namreč za njihovo nadaljevanje v času, tukaj ali kjerkoli drugje, četudi je morda lahko razumno naše upanje, da kaj takega lahko pričakujemo. In vendar je prav Zahod danes tisti, ki predstavlja utelešenje gospodujočega načina življenjske prakse v sodobnem svetu. To stanje slikovito opisuje Terry Eagleton v znanem eseju Kultura v krizi (2000), ko pravi, da je Zahod danes zmagal. Ugotovitev ni napačna, četudi ji je mogoče zlahka priznati cinično noto, vsaj tako mora zveneti, si mislim, za tiste številne kritike in pisatelje, ki izhajajo iz danes popularne post-kolonialne drže, če ne celo neposredno iz biografskega izkustva tretjega sveta.