V partizanih sem bil srečen, je dejal 26-letni Arun, pripadnik nepalske Narodnoosvobodilne vojske (NOV). »Drug drugemu smo pomagali, delili smo si vse. Skupaj smo živeli in skupaj smo šli v boj,« je obujal spomine. »Bili smo kot eno,« je bil prepričan. »Zdaj pa me preveva negotovost,« je potožil. »Zunaj vojaškega tabora se počutim izgubljen in osamljen,« je skrušeno priznal. »Ne vem, kaj bom počel v prihodnosti,« je rekel in se zagledal v pobočja bližnjih hribov, ki se nad Hatikorjem na jugu Nepala, kjer stoji eno izmed začasnih taborišč maoistične vojske, dvigajo iz rodovitne terajske ravnice. Pogled mu je ušel nazaj v hosto, kjer se je boril in preživel najburnejše trenutke svojega življenja. Nova nepalska republika, na katere čelu stoji demokratično izvoljena vlada pod vodstvom stranke maoistov, ima dve vojski. Bivšo kraljevo armado in maoistično NOV. Še pred nekaj leti sta si stali nasproti v državljanski vojni, ki ji ni bilo videti konca. Nepal je država s slovito vojaško tradicijo. Ko se med seboj udarijo gurke, vojščaki neomajnega poguma in prirojenih bojnih sposobnosti, skoraj ni pričakovati zmagovalca. Če ne bi bilo političnega dogovora, ki je pognal mirovni proces, vojna ne bi trajala le deset let in terjala 13.000 življenj. Sporazum med maoisti, ki so bili oborožen boj proti monarhiji, in parlamentarnimi strankami, ki jih je tlačil absolutistični vladar, vsebuje tudi obljubo rehabilitacije bivših gverilcev in zavezo za združitev obeh vojska. Toda v nekaj več kot polletnem obstoju nepalske republike so na plano privrela politična in ideološka nasprotja, ki preprečujejo ustanovitev oboroženih sil po meri nove države, kar je edini logičen zaključek mirovnega procesa. Po določilih mirovnega sporazuma je večina pušk dvajsettisočglave maoistične vojske shranjena v zabojnikih pod nadzorom OZN. Prav tako je »na hladnem« enaka količina orožja bivše kraljeve armade, ki šteje več kot sto tisoč mož. Parada maoistovV Hatikorju je tistega dne vladalo praznično vzdušje. Cesta na idiličnem podeželju, ki je mimo zelenih polj vodila v vojaško taborišče maoistične vojske, je bila okrašena z rdečimi zastavami z motivom srpa in kladiva ter z znakom NOV – prekrižanima brzostrelkama na ozadju podobe najznamenitejšega nepalskega simbola, nepogrešljivega Mount Everesta. Bilo je na dan vojaške parade ob 13. obletnici ljudske vstaje. Vzplamtela je na pomenljivem kraju, v mestu Gorkha, kjer so se nekoč – s trebuhom za kruhom – v britansko vojsko podali prvi nepalski rekruti. Po mestu Gorkha poimenovani gurke so po strogem pojmovanju pripadniki tradicionalnih nepalskih vojaških kast, ki služijo v tujih vojskah. Toda enaka populacija sestavlja tudi nepalsko armado in mnogi posamezniki istega rodu na kapah nosijo rdečo zvezdo NOV.V maoistični tabor, kjer se je obetal nevsakdanji spektakel, prva za javnost odprta parada NOV, so pridrle množice ljudi, večinoma z okoliškega podeželja. Mnogi so se ustavili ob ponudbi improvizirane poljske knjigarne, ob delih ter biografijah velikih osebnosti revolucionarnega slovesa. Druga ob drugi sta stali, denimo, publikaciji o Albertu Einsteinu in Mao Cetungu, ki sta bila po mnenju večine udeležencev dogodka v Hatikorju najbrž največja človeka minulega tisočletja. Množice mladih so hlastno posegale po knjižici, katere naslovnico je krasila podoba Cheja Guevare. Na obisk so prišli tudi mnogi sorodniki in starši maoističnih borcev iz oddaljenih regij Nepala. Surendra Roka je prispel iz Rolpe, ki leži na nerazvitem zahodu in je v času narodnoosvobodilne vojne veljala za bazno območje maoistov. Povprašal sem ga po razlogih družinske podpore ljudskemu odporu. »Hčeri ni preostalo drugega, kot da se pridruži maoistični vojski,« je povedal. »Že pri trinajstih jo je, ker je hlepela po učenosti in se šolala, trikrat aretirala policija,« je navedel precej prepričljiv razlog. Želja po izobrazbi v tradicionalni hindujski družbi pač ne pritiče vlogi ženske, zato je sum, da je maoistka, padel nanjo, še preden je to zares postala. Prebivalce Nepala še danes, po ukinitvi monarhije in z maoisti v vladi, tlačijo fevdalne družbene institucije. Ena izmed takih, kamalari, denimo, spominja na obliko suženjstva. Pripadnike najnižjih kast – kaste so v Nepalu navadno izenačene z etničnimi skupinami, zato gre hkrati za etnično in rasno diskriminacijo – že z rojstvom doleti pokora služenja pri tradicionalnih gospodarjih iz vrst veleposestnikov. Za streho nad glavo ter dnevno plačilo prgišča črnega prosa in pesti bobka. Ženske v tradicionalni nepalski družbi nimajo pravice dedovanja, ob porokah pa morajo njihove družine plačati astronomske dote. Maoistična NOV šteje skoraj četrtino žensk. Ob nastopu ljudske vstaje so mnoge začutile priložnost emancipacije in se enakovredno vključile v boj proti fevdalnim izkoriščevalskim praksam, katerih sestavni del je tudi diskriminacija nežnejšega spola. Borke NOV so na poligonu v Hatikorju ob obletnici ljudske vstaje ponosno korakale kot zrcalna podoba moških tovarišev. Parada maoistov je množico navdušila z vragolijami, ki so jih uprizorile različne šole borilnih veščin NOV. Karateisti so z udarci rok in nog v domiselno inštaliranih serijah kot trhlo lubje razbijali debele opeke in keramične buče. Največji junak se je skladovnice strešne kritine lotil kar z glavo in jo na drobne koščke raztreščil z enim samim, dobro odmerjenim čelnim udarcem. Mojstri kungfuja so v lesene deske z golimi rokami zabijali žeblje. Taekvandojci pa so jeklenost svojih mišic demonstrirali z voljnostjo, da čez njihove trebuhe zapelje motorist. Seveda primerno stiliziran, okrancljan z rdečimi zastavami. V zadnji točki maoističnega »freak showa« si je prek telesa najbolj krepkega izmed prostovoljcev utrla pot še pnevmatika tovornega džipa. Vrhunec programa na paradi v Hatikorju je bil prihod premierja nove nepalske republike. Maoistični supremo Pušpa Kamal Dahal, s partizanskim imenom Pračanda, kar v prevodu pomeni Siloviti, je z minuto molka izkazal spoštovanje padlim herojem in jim v spomin prižgal sveče, takoj zatem pa je z daljinskim upravljavcem detoniral več eksplozij, ki so oznanile maoistično zmago in kajpada nadaljevanje komunistične revolucije. S takšnimi ali drugačnimi sredstvi. Zbrane borce NOV je v govoru pozval, naj ostanejo v polni pripravljenosti, visoko motivirani in sposobni za boj, če bi bilo treba razkroj reakcionarnih sil, ki nasprotujejo egalitarističnim družbenim spremembam, znova pospešiti z uporabo sile. Vojaški del praznovanja, ki mu je bil namenjen prvi dan parade v Hatikorju, se je zaključil s prikazom akcije maoističnih komandosov. Na poligon so z bližnjega drevesa švignili po vrveh in obkolili ter upepelili slamnato kolibo, ki so jo v enem od časopisov v angleškem jeziku – v Nepalu so po besedah maoistov vsi po vrsti pristranski in v službi »gnilega kapitalizma« – v šali krstili za civilni objekt. Naslednje dni rajanja v Hatikorju so zaznamovala športna tekmovanja in skupinske poroke med pripadnicami in pripadniki NOV. Parov, ki so za vstop v zakonski stan namesto meddružinske pogodbe, ki jo zaznamuje plačilo dote, rajši pridobili privoljenje partije. Od začetka premirja se je v maoističnih kampih rodilo že več kot tisoč »malih maoistov«, kar je »hudobni« nepalski tisk označil za edini občudovanja vreden dosežek maoističnih bork in borcev. Toda brez oborožene ljudske vstaje bi bila preobrazba hindujske monarhije v sekularno republiko nezamisljiva, se trkajo po prsih maoistični ideologi.Parada bivše kraljeve armadePoslednja dinastija nepalskih kraljev, tako kot gurke in ljudska vstaja, izvira iz mesta Gorkha v osrednjem Nepalu. Njen konec je napočil z uradno trinajstim monarhom, nepriljubljenim Gjanendro, edinim izmed članov ožjega sorodstva, ki je bil čudežno odsoten ob kontroverznem pokolu kraljeve družine leta 2001. Trinajstica v Nepalu sicer ne velja za nesrečno številko, pač pa ta vloga pripada dvanajstici. Tako naj Gjanendra v resnici ne bi bil trinajsti monarh. V Nepalu nihče ne verjame uradni zgodbi kraljeve tragedije v katmandujski palači Narajanhiti. Po njej si domnevni morilec, prestolonaslednik princ Dipendra, potem ko je prerešetal deset članov svoje družine, ni uspel natančno pognati krogle v glavo. Tik pred smrtjo, v komi, naj bi bil okronan za dvanajstega monarha. Preden se je podal na ubijalski pohod, naj bi se še napil francoskega vina in pokadil »kala podarto«, »ta črnega«, pravi uradna zgodba, kar v žargonu pomeni hašiš – eno najbolj pacifističnih drog na svetu, ki celo najbolj nasilne nogometne huligane razoroži v neškodljive ovčice. Prejšnji kralj Birendra, na Oxfordu izobraženi džentelmen, nad lastno ljudstvo ni hotel poslati vojske. V času njegovega vladanja se je z »nevšečnostjo« ljudske vstaje ukvarjala zgolj policija. Šele ko je na prestol sedel njegov brat Gjanendra – razvpit po kriminalnih poslih tihotapljenja starih umetnin v tujino in heroinski odvisnosti sina Parasa –, je vojska dobila ukaz o uničenju maoistov in konflikt je prerasel v državljansko vojno. Bivša kraljeva armada je še vedno vpeta v spone hindujske religije, kajti institucija nepalske monarhije je bila globoko prežeta s hindujskimi rituali. S tantrami in mantrami je bil še posebej obseden zadnji kralj Gjanendra, nepalska armada pa ima svoj praznik prav na dan, posvečen bogu Šivi, ki je med hindujsko »sveto trojico« med drugim zadolžen za uničenje. Parada bivše kraljeve armade za Šivaratri na poligonu Thundikel v središču Katmanduja je bila gala prireditev z vsem potrebnim bliščem in pompom, udeležila se je je vsa visoka družba, kar je premore prestolnica. Strogo protokolarni in načičkani uvodni ceremoniji razvitja praporov, v kateri sta nastopila formalni poveljnik armade, konservativni opoziciji naklonjeni predsednik Ram Baran Yadav in v kraljevi palači vzgojeni komandant vojske Rukmangad Katval, je sledila bombastična predstavitev mogočne bojne sile in vsega mogočega orožja z mimohodom najraznovrstnejših rodov in enot bivše kraljeve armade. Od v muzejske oprave odetih soldatov izvirne vojske iz mesta Gorkha, združiteljev Nepala, ki jim je načeloval kralj Pritvi Narajan Šah, prek enot, na katere je država najbolj ponosna – nepalskih modrih čelad, ki sodelujejo v mirovnih misijah Združenih narodov, do najprestižnejše enote specialcev, ki so okiteni z najmodernejšimi ameriškimi brzostrelkami poskakujoč v lahnem drncu grozeče korakali po poligonu. Kako so v Nepal prišle škotske dude Za ustrezen ritem je skrbel razkošen vojaški orkester, v katerem je nevajenemu očesu največje začudenje vzbudil ansambel pristnih škotskih dud. V bivši kraljevi vojski so ostale kot prežitek iz časov, ko so jo urili vojaški inštruktorji iz Indije, izobraženi pri svojih kolonialnih gospodarjih. Britancem namreč nikoli ni uspelo v celoti podjarmiti nepalskega ljudstva. Po vojni leta 1816 so obupali nad junaštvom nepremagljivih gurk. Od takrat so nepalsko suverenost pustili pri miru, gurke pa s časom začeli novačiti kot najemnike. Na paradi v Thundikelu je s posebnim programom nastopila enota, ki ji je pripadla naloga uprizoritve sinhroniziranega vihtenja tradicionalnega orožja gurk, zakrivljenega noža, imenovanega khukri. Pehoti so sledili konvoji artilerije in oklepnikov, prizorišče pa so preletavali vojaški helikopterji, ki so po nebu vlekli transparente z junaškimi gesli nepalske armade. Za najbolj zabaven del programa so poskrbele ekipe zakoncev iz vrst vojaških atašejev prijateljskih držav, ki služijo v Nepalu. Pomerile so se v tradicionalni igri pikada s tarčo množice raznobarvnih balonov. Tekmo so z grotesknostjo začinile v visoko modo odete dame, ki so vihravo tekale po travnati površini. Še dobro, da je istočasno potekala predstava padalcev in so bile oči izbranega občinstva večinoma uprte v nebo. Zmaga v igri pikada je pripadla paru jenkijev s športno napravljeno boljšo polovico. Ob njunem bežnem srečanju s supremom maoistov Pračando, ki se je parade bivše kraljeve armade, s katero se je še do nedavna borila njegova NOV, udeležil kot premier nove nepalske republike, je bilo opaziti rahlo zadrego. ZDA maoistov kljub vstopu v politični mainstream in zmagi na svobodnih volitvah še niso odstranile s svojega seznama terorističnih organizacij.Kako združiti dve med seboj popolnoma različni vojski, »profesionalno bivšo kraljevo armado in emocionalno maoistično NOV«, kot ju je poimenoval profesor Surendra K.C., strokovnjak za nepalsko vojaško zgodovino, ki sem ga obiskal na univerzi Tribhuvan v Katmanduju? Medtem ko maoistična vojska združuje borce z vseh koncev in krajev Nepala, od temnopoltih prebivalcev terajskih nižin do rumenkasto bledičnih gorjanov mongolskih obraznih potez, nepalska populacija v bivši kraljevi vojski še zdaleč ni enakovredno zastopana. Metafizika in profesionalni standardiPri sprejemu rekrutov v vrste nepalske armade ne štejejo le fizične lastnosti posameznikov, pač pa prevladuje metafizično prepričanje o genski zasnovi junaštva določenih kast, ki so identične ali podobne izvirni nepalski vojski iz mesta Gorkha. »Imamo določene profesionalne standarde, ki jim morajo zadostiti rekruti,« mi je nekoliko dvoumno pojasnil brigadir general Ramindra Četri, predstavnik za tisk nepalske armade. »Toda ne ukvarjamo se s političnim vprašanjem načina integracije obeh vojska,« je zatrdil. Za dosego konsenza o oblikovanju oboroženih sil nove nepalske republike je bila ustanovljena parlamentarna komisija, v kateri so zastopane vse politične stranke v državi. »Za zdaj stojimo na popolnoma različnih bregovih,« mi je zaupal Mohan Baidya - Kiran, član centralnega komiteja stranke maoistov. Konservativna Kongresna stranka, do nastopa maoistov na volitvah najmočnejša politična sila v državi, trenutno pa največja stranka opozicije, nasprotuje vključitvi »indoktriniranih« maoistov v nepalsko armado. Vojska je zadnji branik pred dokončnim zdrsom države v totalitarizem, je njihov glavni pomislek. Maoisti tudi po prevzemu oblasti niso opustili nasilja, ki ga je namesto NOV nase prevzela organizacija maoističnega podmladka, Mladinska komunistična liga (YCL), oblast pod vodstvom maoistov pa ekscese YCL pometa pod preprogo in v državi se širi kultura nekaznovanja, trdijo v Kongresni stranki. »Vloga YCL je le pomoč vladi pri nadzorovanju mafijskih elementov v državi,« me je poskušal prepričati predsednik organizacije, bivši komandir ene izmed divizij NOV in v mnogih bojih prekaljeni Ganeš Man Pun - Rašmi. »Kraljevi armadi, ki je imela premoč, ni uspelo zlomiti našega odpora, ker smo imeli ljudstvo na svoji strani,« je njegova razlaga. »Enako je v miru, poti nazaj ni. Revolucija bo dosegla svoj logičen zaključek in sovražniki ljudstva bodo poraženi,« je odločno zaključil.Kultura nekaznovanja se je začela z ravnanjem oblasti po pokolu kraljeve družine, Kongresni stranki odgovarjajo maoisti. Preiskovalci naj bi prikrili zaroto imperialističnih sil, Indije in ZDA. Morilec, ki si je po bolivudsko nadel masko prestolonaslednika Dipendre, se je v palačo najverjetneje pripeljal v vozilu z Gjanendrovim sinom, princem Parasom, pobegnil pa je v helikopterju kraljeve armade, ki so ga priče videle odleteti s kraja zločina neposredno po pokolu, pravi maoistična teorija zarote. Po njej stojita za eliminacijo kraljeve družine Cia in indijska obveščevalna služba RAW. Nepalska vlada pod vodstvom maoistov je zato ob nedavnem odprtju kraljeve palače za javnost, ki je zdaj preurejena v muzej, napovedala obnovitev preiskave. Manj srečna okoliščina je, da je dal kralj Gjanendra, domnevno z namenom uničenja dokazov, porušiti zgradbo, v kateri se je pokol zgodil. Nepalska javnost pa je bolj zaskrbljena zaradi nedavnega sprejema novih rekrutov v nepalsko armado, kar je tudi po mnenju mirovne misije OZN nedvomna kršitev mirovnega sporazuma. Zgodilo se je proti volji civilne oblasti, ki ji načeluje stranka maoistov. Še večji strah je povzročilo recipročno novačenje v maoistično NOV. Zavladal je vtis, da se vojski pripravljata na nov obračun. »Vedno več vojakov v državi, ki si je komaj opomogla od divjanja državljanske vojne, ne obeta nič dobrega,« mi je potožil B.P.Adhikari, pravni svetovalec nevladne organizacije Inhured International, ki je zaradi sprejema novih borcev na pristojno sodišče vložila tožbi proti obema vojskama.Bo novi nepalski republiki uspelo umiriti strasti in premostiti politična ter ideološka nasprotja ali pa bo spet vzela stvari v roke slavna nepalska vojaška »kasta«? Nostalgični vojščak Arun iz Hatikorja najbrž ni edini izmed »emocionalnih« bojevnikov maoistične vojske, ki bi brez oklevanja zgrabil za puško, če bi se stvari odvile po črnem scenariju. Če bi se – v vlogah »popularne« NOV in »preveč« profesionalne nepalske armade ali celo v kakšnih drugih izdajah – med seboj spet udarili gurke. partizanih sem bil srečen, je dejal 26-letni Arun, pripadnik nepalske Narodnoosvobodilne vojske (NOV). »Drug drugemu smo pomagali, delili smo si vse. Skupaj smo živeli in skupaj smo šli v boj,« je obujal spomine. »Bili smo kot eno,« je bil prepričan. »Zdaj pa me preveva negotovost,« je potožil. »Zunaj vojaškega tabora se počutim izgubljen in osamljen,« je skrušeno priznal. »Ne vem, kaj bom počel v prihodnosti,« je rekel in se zagledal v pobočja bližnjih hribov, ki se nad Hatikorjem na jugu Nepala, kjer stoji eno izmed začasnih taborišč maoistične vojske, dvigajo iz rodovitne terajske ravnice. Pogled mu je ušel nazaj v hosto, kjer se je boril in preživel najburnejše trenutke svojega življenja.