Čeprav je preostali svet z veseljem pozdravil omenjeni dogovor, pa se marsikdo sprašuje, ali ta korak dolgoročno ne bo še bolj destabiliziral države. Za dosego konsenza je bil namreč bistvenega pomena dogovor s skrajnim šiitskim gibanjem Hezbolah, ki je s političnim in splošnim kaosom v Libanonu še največ pridobilo. Prav Hezbolah je morda največji krivec za politično krizo, ki se je začela z izstopom opozicijskih ministrov iz vlade, pri čemer naj bi glavne poteze vleklo politično vodstvo Hezbolaha. V Katarju pa je opoziciji, ki jo močno podpirata Sirija in Iran, uspelo doseči sprejetje njene največje zahteve, in sicer možnost uporabe veta na vladne odločitve. Preneseno v prakso to pomeni, da bo opozicija, kadar koli bo vlada želela omejiti oz. vsaj razorožiti gibanje Hezbolah, naletela na nepremagljivo oviro v obliki opozicijskega veta. S tem se bo moč Hezbolaha v Libanonu še bolj okrepila, čeprav je gibanje že danes v marsikaterem pogledu močnejše od celotne državne politike skupaj. A vladni strani pravzaprav ni preostalo prav nič drugega, kot da vnovič pokaže premoč Hezbolaha; ob nadaljnjem oklevanju bi se nasilje le še bolj razvnelo in nova državljanska vojna bi bila pred vrati.