Ceste, polne koles in rikš, trgovina na cesti, smeti in kaos in tam nekje avtobusna postaja. Proti jugu smo namenjeni in ta del države je drugačen kot severozahodni. Ceste so dobile asfalt in vse se zdi v najlepšem redu. Pokrajina proti jugu prehaja v bolj sušno in hribovito. Majhne vasice ob cesti ponujajo kuhan riž, pečeno meso in sadje. Čez nekaj ur dosežemo obalo južnokitajskega morja in tudi mestece Sihanouk Ville, edino kamboško pristanišče. V obmorskih vasicah teče življenje počasi in veliko ljudi se preživlja z ribištvom. Na vročem soncu sušijo ribe in muhe imajo prostor za počitek na ribah namreč. Otroci se igrajo v morju in nagi tekajo po plaži. Plaža bije usodo celotne države. Turistov ni. Nobenega. Le nekaj ribiških ladij na horizontu moti mir morja. Iz Sihanouk Villa se da doseči Tajsko po vodi. In naslednji dan smo že rezali visoke valove in tudi ladja se jim je komaj upirala. Kar je sledilo po nekaj urah, je bilo smešno. Nekaj kilometrov pred tajsko mejo smo poskakali v čolničke, ki so prišli do ladje, in nahrbtniki so leteli naokrog. Nekateri jih niso dobili, a ladja je bila že daleč. Izpolnili smo formularje v majhni utici ob morju. Bili smo sredi ničesar. Z motornimi čolni smo se vozili med bujnimi mangrovami in na obzorju se je kazalo kopno Tajska. Polomljen pomol na obali ni dovoljeval pristanka in morali smo zaobiti mejo in se izkrcati na tajskem kamnitem pomolu. Potem smo šli skozi vasico nazaj na kamboško stran uredit dokumente in spet na Tajsko. Bili smo v pokrajini Trat, gozdnatem predelu z begunskimi taborišči, ki velja za eno bolj malaričnih območij na Tajskem.