Po svoje je tako danes kot tedaj razumljivo, da je del slovenskih voditeljev konec 30-ih videl socializem in agnostično družbo kot konec civilizacije, in morda je danes preveč očitno, da je bil to pretiran strah, ter da sta ta strah precej podpirala predvojna propaganda ter sebična konservativnost, ki bi se socialdemokraciji druge polovice stoletja upirala s podobno jezo kot Stalinu; ulteriorna vira. Zdi pa se mi tudi očitno, da se je slovenska državljanska vojna dejansko začela z radikalno katoliško zavrnitvijo Kocbekovega "Premišljevanja o Španiji", brez poskusa iskanja kompromisa, z "ločitvijo duhov", ki je bila morda delno slabo premišljeno dejanje neumne zaplankanosti. Verjamem, da slovensko vojno težje razumeš, če nisi premislil španske, tako njenih vzrokov kot njenih neverjetno obsežnih zaključnih ustrelitev, ki se po številu umorjenih merijo z žrtvami vojne, in žal mi je, da tistih par zagovornikov domobrancev, ki sem jih slišal in po katerih morda preveč lahkotno sklepam o ostalih, tega premišljevanja ni opravilo. Nedavno sem videl v Delu pismo bralca, ki je zmerjal španske borce - vojake na strani legalne vlade v vojni z brutalnim vojaškim uporom, podprtim z intervencijo fašističnih držav - z mednarodnimi teroristi, in nekaj let nazaj sem se moral skoraj spreti s tihimi prijatelji iz domobranske družine, ki se jim je zdel Franco občudovanja vreden krščanski gospod, republikanci pa antikristi. Gotovo je krivda tedanjega papeža in njegove okolice za to enostransko slepoto zvestih katolikov med temeljnimi razlogi za slovensko klanje. Zdi se, da je katoliška stran slišala papeža, da jim govori, "raje s fašisti kot s komunisti", in včasih to razumela celo v svetovnem merilu, "bolje Hitler kot Stalin." Gospoda Churchilla, ki je postal eden od svetnikov stoletja, danes nedvomno jemljemo veliko bolj resno, kot je bilo to mogoče v Ljubljani leta 1938 ali morda celo 1941. Vseeno pa se danes zdi nesporno, da je protikomunizem težko ostal osnovno politično vodilo normalnega človeka po mesecu, ko je Churchill sprejel Stalina kot zaveznika, ali pa od prvega konvoja za Murmansk. Vsaj od padca/osvoboditve Sicilije dalje ne vidim nobenega opravičila za katero koli vplivno osebo na domobranski strani, ki ni resno skušala doseči miru s partizani, pa čeprav s stisnjenimi zobmi.