Okupacija traja od 6. aprila 1941 do 9. maja 1945, ko zavezniki v boju proti fašizmu oz. nacizmu zmagajo in razglasijo konec 2. svetovne vojne v Evropi. V Sloveniji kmalu po okupaciji skupine različnih svetovnih nazorov začnejo organizirati odpor zoper okupatorja. Jeseni, 16. sept. 1941 se Osvobodilna fronta, kakor so se poimenovale levo usmerjene skupine odpora, razglasi za edino zastopnico odpora slovenskega naroda in vsem, ki bi se proti okupatorju borili mimo nje, zagrozi z likvidacijo. Že na začetku vodilno vlogo v Osvobodilni fronti prevzamejo komunisti, ki konspirativno zasnavljajo revolucijo ter z vidika njenih ciljev postopoma vse druge organizirane skupine razen krščanskih socialistov in sokolov izločijo, te pa si vse bolj podrejajo, dokler jih leta 1943 ne prisilijo k podpisu Dolomitske izjave, s katero se odpovedo svoji samostojnosti, osebno pa večinoma pristanejo že tudi na vključitev v Komunistično partijo Slovenije. Zaradi vse očitnejšega komunističnega obvladovanja narodno osvobodilnega odpora oz. boja se že od 1941, zlasti pa od 1942, ko se v imenu tako imenovane revolucionarne justice, na katero sta pristala tudi Edvard Kocbek in Josip Rus, razraščajo partijsko-vosovske likvidacije, hkrati pa se v imenu antikomunizma vzporedno razvija boj proti partizanskemu narodno osvobodilnemu boju. Nastane državljanska vojna, ki so jo na eni strani povzročili komunisti, predvsem s svojimi preventivnimi oz. provokativnimi likvidacijami, na drugi strani pa iz Katoliške akcije izvirajoči aktivisti antikomunizma, ki svoj ideološki boj zdaj preoblikujejo v oborožen antikomunistični boj. Boj, ki se zaostri z ustanovitvijo domobranske vojske na začetku leta 1944, njegov simbolno najbolj zaznaven izraz pa je prisega s katero so domobranci obljubili zvesto sodelovanje v skupnem boju z nemško oboroženo silo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo. Šlo je torej za aktivno domobransko kolaboracijo z nemškim okupatorjem.