V tem kontekstu je razumljiva tudi teza, da so se domobranci borili za domovino. Z vsem žarom so se borili za domovino, kakršno jim je predočala ideologija katolicizma. To je domovina tradicionalnega, domačijskega slovenstva, patriarhalnih vrednot in katoliških načel, domovina, kjer gospoduje Cerkev in ohranja stoletni hierarhični družbeni red. Ta domovina je bila ogrožena v vsej svoji domačijski lepoti in za to domovino so se borili. Njihov boj je bil resnično domo-branski. Toda za to idilično podobo slovenskega podeželskega vzdušja je stala jasna politična volja borbenega političnega katolicizma. Njegovi cilji niso bili idilični, ampak stvarni in neizprosni in so zato terjali vojaško akcijo. Kot politični cilji so bili legitimni. Niso pa opravičljivi iz stališč evangeljskega nauka. Ta dvojnost političnega katolicizma se je kazala tudi v propagandi in ideologiji. Ideologija katoliške vojaške akcije je bila skrbno prikrita za obrambo domačijskega slovenstva. Pri tem pa je bilo dejansko slovenstvo vedno podrejeno ideologiji katolicizma, nacionalni interesi žrtvovani interesom političnega katolicizma. Prav zaradi tega je domobranstvo brez težav zašlo v kolaboracijo. In zato katoliška ideologija še danes opravičuje domobransko kolaboracijo kot posledico razmer, s čemer pač prikriva svoje tedanje in sedanje politične cilje - ohranitev oblasti. Pri takšni politiki pa so bili in bodo pozabljeni resnični nacionalni interesi slovenskega naroda.