Toda avnojski sklepi niso samopostrežna trgovina, v katere glede na zgodovinski interes ali pogoje kaj daš ali izvzameš. Avnojski sklepi z vsemi posledicami za slovensko državo ostajajo ali razpadejo v paketu. Morda se sliši teatralno, a če pade Avnoj, pade tudi pomemben temelj slovenske državnosti. Dejstvo, da sedanjo slovensko vlado vodi dr. Bajuk, zaplete z avstrijskim izsiljevanjem okrog avnojskih sklepov naredi še bolj zapletene. Po eni strani zato, ker Bajuk pač nima pojma o Avnoju in nastavkih kontinuitete slovenske države. Po drugi strani pa zato, ker je z najnovejšim avstrijskim izsiljevanjem sedanja domobransko-klerikalna oblast na zelo hudi preizkušnji. Kaj zgodovinsko pomeni Avnoj, lahko Bajuka poduči Janez Janša. On te stvari kot zastopnik nekdanje prepričane komunistične mladeži, ki je hodila v procesijah po poteh revolucije, dobro pozna. Navsezadnje je svoj konflikt okrog poveljujočega jezika v armadi gradil ravno na izročilu generala Avšiča. Ključni problem je drugje. Če bo sedanja Bajuk-Peterletova diplomacija delovala državotvorno, bo legitimirala tiste zgodovinske momente slovenske državnosti, ki so neposredna negacija domobranske resnice: če (u)branijo Avnoj, priznajo zgodovinsko zmoto in kolaboracijo domobranstva; če pa bodo prepoznali v Avnoju komunistično prevaro le tako lahko upravičijo domobransko kolaboracijo bodo še enkrat zgodovinsko obrnili hrbet nacionalnim interesom. V razmerju do Cerkve in Vatikana so že pokazali, da nacionalni interes ni prva prioriteta. Tako kot je onkraj NOB-ja (z vsemi njegovimi ekscesi) kolaboracija, je onkraj avnojskih sklepov (z vsemi problematičnimi točkami) Oglej. Vmesnih rešitev ni prav veliko. K tej ideološki dilemi pa je treba dodati še nepolitično dejstvo, da po izjavah sodeč zunanji minister Peterle še ni dojel, kaj se sploh dogaja. Kot že tolikokrat pred tem ne. Marx in Marcuse bi se morala strinjati: V Sloveniji se zgodovina ponavlja drugače najprej kot (revolucionarno-ideološka) farsa, kasneje kot tragedija.