Kakšen širši pomen ima skvoterski primer v okviru družbenih in kulturnih dogajanj v še ne prav trdnem slovenskem demokratičnem redu in opazno še precej patriarhalni politični kulturi, je lahko za zdaj odprto vprašanje. Vsekakor pa so sklepanja, ki jih je bilo mogoče zaslediti v javnosti, češ da imamo spet eno uporniško generacijo, lahko za zdaj prehitra. Da gre že za novo uporniško generacijo, bi lahko veljalo v tem smislu, da imamo končno spet opraviti z bolj glasnimi in tudi politično artikuliranimi nekonformističnimi skupinami. Tudi v času študentskih gibanj v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko je bilo veliko besed o prepadu med generacijami, se je uporniških dejavnosti udeleževalo kvečjemu nekaj odstotkov študentov, da niti ne govorimo o vsej takratni mladini. Iz izkušenj tistih časov vemo, da se izrazitejši nekonformizem v mladinskih subkulturah simptomalno odziva na družbene spremembe, jih spodbudi, vpliva na spreminjanje življenjskih slogov tudi pri neaktivni večini in se ponavadi najbolj izrazi na ravni kulturniških praks. Za zdaj je uporništvo med slovensko mladino še bolj marginalen pojav in primeri, kakršen je AC Molotov, so pravzaprav ohrabrujoči, ker signalizirajo obstoj dilem v samorazumevanju družbe in morda v prihodnosti obetajo bolj produktivne razcepe, kot so sedanji, ki se zrcalijo v različnih odnosih političnih dejavnikov do domobranske kolaboracije v drugi svetovni vojni.