V Dallasu 22. novembra 1963 ura še ni odbila pol enih, ko je kolona črnih limuzin iz ulice Houston zavila mimo večnadstropne stavbe skladišča. Nenaden zavoj je bil nepredviden, povorko je upočasnil na dvajset in manj kilometrov na uro, vozila v koloni so se nevarno približala. Predsednik je sedel poleg Jackie, za to priložnost odete v Chanelov roza kostim, guverner John Connally s soprogo pa se je mahanju pridružil na sprednjem sedežu. Limuzina je ravno zapeljala mimo nekega uličnega znaka, ko se je JFK prijel za vrat. Zapruderjev film, posnet z 8-milimetrsko kamero, ga kaže v tišini: omahne kakor newyorška dvojčka – šokantno, hitro. Od kod je priletela krogla, kdo jo je izstrelil, je bil sam ali je bilo strelcev več? Vse to in še marsikaj se sprašujejo mnogi še danes, petinštirideset let po smrti Johna Fitzgeralda Kennedyja (1917–1963), petintridesetega ameriškega predsednika. Mar še vedno drži teorija enega samega, magičnega izstrelka? Ali pa so novi dokazi dokončno potrdili, da je godljo zakuhala mafija? Že vemo, kaj neki je tisti dan v Dallasu počel Richard Nixon? Kam so iz mornariške bolnišnice Bethesda izginili rentgenski posnetki predsednikovega trupla? Nepojasnjenih pripetljajev je bilo 22. novembra v Dallasu, pa tudi prej in potem, veliko. Domnevnega morilca – Leeja Harveyja Oswalda (bivšega marinca, simpatizerja komunistov) – so prijeli uro po dogodku v kinodvorani. Dva dni zatem ga je pred začetkom sojenja ustrelil Jack Ruby, »majhna riba« iz Dallasa. Dolga leta je veljalo, da se morilec in morilec morilca nista poznala. Toda dokument, ki ga je letos februarja na plan privlekel Craig Watkins, javni tožilec iz Dallasa (maja pa objavila revija Harper's), dokazuje nasprotno. Na zvočnem posnetku z datumom 4. oktober 1963 je slišati Rubyja in Leeja med večurnim pomenkovanjem o tem, »kaj hočejo fantje iz Chicaga«. Ni jih zanimal JFK; hoteli so umiriti agresivno kampanjo njegovega mlajšega brata, državnega tožilca Roberta, ki je mafiji napovedal vojno. »Samo da ti uspe pobegniti, pa bodo vse to zvalili na kakega norca ali komunista,« piše v prepisu pogovora. »Ampak nihče ne sme nikoli izvedeti, od kod je prišel denar za ta posel.« Pa ne, da je v igri mafija, je zanimalo sogovornika. »Ja, mafija,« je bil jasen odgovor. In kot da bi napovedoval prihodnost, mu Jack reče: »Če te ujamejo, me bodo prisilili, da te ubijem.«A očitno ni deloval sam, vztrajajo zarotniki. Ena sama krogla ni mogla povzročiti sedmih ran, predreti dveh kosti in ostati tako rekoč nepoškodovana. Cikcakasto pot naj bi košček svinca začel v Kennedyjevem hrbtu, končal pa v Connallyjevem levem stegnu. Mar ni bolj verjetno, da je bil vpleten nekdo tretji: KGB; Cia, ki jo je ujezil z odpuščanji; mafija, ki je branila svoje interese na Kubi; prostozidarji; kdo ve, morda celo nezemeljska bitja? Če delite nazore z večino Američanov, potem verjamete, da je Kennedyjev umor velika zarota. Zarota proti ameriškemu snu, ki ga je JFK utelešal v vseh pogledih. Motiv za atentat na Kennedyja naj bi imela marsikatera združba. Pred leti jih je v članku za Mladino naštel Marcel Štefančič jr.: Cia, Nixon, mafija, Jackie Kennedy, Aristotle Onassis, sindikalist Jimmy Hoffa, multinacionalke, vojaškoindustrijski kompleks, bankirji, Pepsi, župan Dallasa, odstavljeni direktor Cie Allen Dulles (mimogrede, bil je član Warrenove komisije), kubanski emigranti, medijski magnat Henry Luce, J. Edgar Hoover $amp; FBI, teksaški naftarji, George Bush, prostozidarji, Walt Disney, Lyndon B. Johnson… in še in še. Warrenova komisija, ki bi morala razkriti ozadje atentata (ustanovljena 28. novembra 1963), je vztrajala pri teoriji enega strelca, enega izstrelka. Slednje naj bi potrdila tudi nedavno opravljena forenzična analiza krvnih sledi in tridimenzionalni model prizorišča umora, ki ju je za Discovery Channel naredila ekipa neodvisnih raziskovalcev. Ah, so nejeverni pravoverni zarotniki, vse to je del vladne, medijske zarote, del mita; ki ga je 11. september le še potrdil. Kdo ve, kdaj bodo Američani odpečatili vse sefe, ki skrivajo dokaze o pravih morilcih? Morda so se jih že zdavnaj, tako po sopranovsko, znebili. Medtem pa je nesrečno prekletstvo Kennedyjevih navdihnilo številne umetnine. Recimo film Parallax View Alana Pakule, avtorja »trilogije paranoje«. Mednje sodi tudi kontroverzni JFK (1991) Oliverja Stona. Ali recimo roman Libra (1988) slavljenega ameriškega pisca Dona DeLilla. Strel na Johna F. Kennedyja naj bi bil zgolj opozorilo Bobbyju, razpreda v fiktivnem opisu, polnem dejstev in preverjenih podatkov. Ena največjih ameriških nesreč naj bi bila nesreča? Prej zarota, pravijo nejeverni, tako kot 11. september. Konec koncev je bil leta 1963 komunizem to, kar je danes islamski terorizem, v intervjuju pojasnjuje novinarski veteran Jefferson Morley. Kaj pa, se je oglasil »nekdo«, če je šlo za golo ljubosumje? Mafijski šef Sam Giancana in predsednik Kennedy sta si baje delila ljubico – Judith Campbell Exner (1934–1991). Je mogoče, da je šlo (kot tolikokrat v zgodovini človeštva) za ravs okoli ženske? In še in še bi se lahko spraševali – vse do naslednje okrogle obletnice. Dallasu 22. novembra 1963 ura še ni odbila pol enih, ko je kolona črnih limuzin iz ulice Houston zavila mimo večnadstropne stavbe skladišča. Nenaden zavoj je bil nepredviden, povorko je upočasnil na dvajset in manj kilometrov na uro, vozila v koloni so se nevarno približala. Predsednik je sedel poleg Jackie, za to priložnost odete v Chanelov roza kostim, guverner John Connally s soprogo pa se je mahanju pridružil na sprednjem sedežu. Limuzina je ravno zapeljala mimo nekega uličnega znaka, ko se je JFK prijel za vrat. Zapruderjev film, posnet z 8-milimetrsko kamero, ga kaže v tišini: omahne kakor newyorška dvojčka – šokantno, hitro.