Kot kaže v zadnjih tednih, je samo nebo še zgornja meja za ceno nafte in minuli teden se je spet izkazalo, da so razlogi za njeno rast kaj različni. Zdaj se je namreč znanemu miksu vzrokov za dvig cene črne tekočine, ki poganja svetovno gospodarstvo, sestavljenem iz groženj teroristov, kaosa v Iraku in na širšem območju Bližnjega Vzhoda ter naraščajočo porabo na Kitajskem in v Indiji, kjer želi več kot dve milijardi ljudi naenkrat živeti tako kot v Evropi in v Severni Ameriki, pridružila še ruska negotovost. Tamkajšnja največja naftna družba Jukos, katere večinski lastnik in najbogatejši Rus Mihail Hodorkovski že nekaj mesecev zaradi domnevne utaje davkov sedi v moskovskem zaporu, je morda tik pred tem, da ustavi svoje črpalke. Jukos, ki dnevno načrpa 1,7 milijona sodčkov (1 sodček = 159 litrov) nafte, kar znese okoli dva odstotka celotne svetovne proizvodnje, naj bi ruski državi dolgoval dobre tri milijarde dolarjev, Kremelj pa je zato že zamrznil njegove račune. Očitno se na področjih, bogatih z nafto, v splošnem dogajajo stvari, ki sejejo strah tako na naftne trge kot tudi na vse pomembnejše svetovne borze, kjer so indeksi proti koncu tedna kar strmo padli. Zagotovo ni naključje, da je večina današnjih kriznih oziroma vojnih žarišč na območjih, kjer so še največje zaloge nafte. Nekdanji ameriški zunanji minister Henry Kissinger je nekoč dejal, da je nafta preveč pomembna, da bi jo prepustili Arabcem in vse kaže na to, da se s to trditvijo zelo strinja tudi sedanji ameriški politični vrh, saj je le-ta hudo povezan s naftnimi družbami, morda še bolj pa z njihovim denarjem. Denimo družina Bush je obogatela prav z nafto, njene poslovne vezi pa vodijo med drugim tudi v Savdsko Arabijo in tam celo k dinastiji Bin Laden, podpredsednik Richard Cheney je pred službovanjem v Washingtonu vodil teksaško naftno družbo Halliburton in minister za trgovino Donald Evans je svoje čase tudi vodil naftno podjetje. Zaradi tega se vsi dobro zavedajo, da je svet morda že prešel prelomno točko, ko povpraševanje po nafti raste hitreje kot njena ponudba, kar z drugimi besedami pomeni, da se je človeštvo znašlo pred permanentno visokimi cenami nafte. ZDA, prebivalstvo katerih tvori dobre štiri odstotke vseh ljudi na planetu Zemlja, po podatkih Mednarodne agencije za energijo porabijo 20 milijonov sodčkov nafte na dan, kar ustreza četrtini vse dnevno načrpane nafte. Za primerjavo povejmo, da na drugem mestu Kitajska s približno petino svetovnega prebivalstva trenutno porabi 5,6 milijona sodčkov dnevno ali sedem odstotkov svetovne proizvodnje, pri tem pa milijoni Kitajcev čakajo na svoje avtomobile. Svet je v zadnjih 150 letih porabil približno 950 milijard sodčkov nafte, ocenjene zaloge pa znašajo še okrog 1000 milijard sodčkov. Preprost izračun nam pove, da bi ob sedanji porabi to zadostovalo še za okoli 30 let. A kot smo že rekli, povpraševanje narašča, nafta pa, ki je bila do pred kratkim le sredstvo za vojne, bo kmalu (oziroma je že) postala njihov vzrok.