Med raziskovalci podobnih zgodb, ki zavračajo nauk o reinkarnaciji, je priljubljena teorija o kriptomneziji, to je o spominih, globoko zakopanih v podzavesti, ki pod določenimi pogoji lahko pridejo na površje. Lep primer očitne kriptomnezije je tisti, ki ga v svoji knjigi Mind out of time navaja Ian Wilson; gre za mlado žensko, ki jo je hipnotiziral Joe Keeton, svoj čas eden vodilnih britanskih zagovornikov regresije. Mladenka je med hipnozo povedala vrsto podrobnosti o procesu, na katerem naj bi ji sodili zaradi čarovništva; takrat naj bi ji bilo ime Joan Waterhouse, proces pa naj bi po njenih besedah potekal v Chelmsfordu leta 1556. Izkazalo se je, da so v Chelmsfordu v resnici sodili domnevni čarovnici Joan Waterhouse, vendar proces ni bil leta 1556, temveč 1566. Letnica 1556 je bila narobe zapisana na viktorijanskem ponatisu zelo redkega izvirnega pamfleta, v katerem je bil opisan proces, in napačno letnico je prepisala tudi večina poznejših avtorjev; knjigo enega od njih je očitno imelo v rokah tudi omenjeno dekle in nanjo nato pozabilo, med hipnozo pa se je poistovetilo z usodo Joan Waterhouse.