O tem se je mogoče prepričati tudi na plošči The Art of Gerry Mulligan, ki prinaša izbor z njegovih poslednjih snemanj, oziroma na zadnjih treh ploščah (Paraiso-Jazz Brazil, Dream a Little Dream in Dragonfly), ki jih je v devetdesetih letih posnel za založbo Telarc. Na njej slišimo skoraj vse tisto, po čemer Mulligan slovi, se pravi neverjetno gibčnost in zračnost zvoka baritonskega saksofona, domiselne aranžmaje za zasedbe od dueta do big banda in vrsto izjemnih skladb, ki se zapišejo v spomin. Pravzaprav je skupni imenovalec vseh teh posnetkov eleganca eleganca melodij, ritmov in zvočnih tekstur. Tudi če drži, da Mulligan že od šestdesetih let dalje ni pokazal ničesar novega, je treba priznati, da se raven njegovega igranja ni nikoli niti malo znižala in da je pomanjkanje novosti v svoji glasbi vedno zelo uspešno nadomeščal z domiselnimi zvočnimi kombinacijami različnih glasbil v navadno precej številčnih zasedbah.