Jančar ima mnoge izjemne pisateljske in esejistične kvalitete, kdor to zanika, ima plašnice. A tega, kar je žirija zapisala v obrazložitvi nagrade, »enake kritičnosti do vseh režimov«, pač nima. Od leta 1991 naprej se je poistovetil s svojo nekdanjo disidentsko usodo in jo zavzeto uresničeval v intelektualnem ter ideološkem polju politične desnice, kot jo je gojil krog Nove revije. Tega polja ni nikoli zapustil in s tem seveda ni nič narobe, niti v sanjah si ne bi drznila soditi o tem, zakaj se ljudje opredeljujemo za ta ali oni nazor. Če je kaj narobe, je v tej zvezi nekaj narobe le z razumevanjem pojma kritičnega intelektualca, tistega intelektualca, ki, od Camusa naprej, predstavlja budno oko vsaki oblasti, vsaki moči, vsaki dominantni poziciji, pa naj gre za politiko, kapital ali cerkev. Intelektualec ostaja kritičen in zunaj vseh vzvodov moči in tudi nima prijateljev, ki bi mu posredno zagotavljali privilegije, po katerih neposredno zaradi ugleda ne bi želel poseči.