Edina svetla točka Borisa Godunova je bil italijanski basist Ferruccio Furlanetto, sicer že preizkušeni interpret te vloge v zadnjih letih, od Majskega glasbenega festivala v Firencah do Moskve in Sankt Peterburga. Borisa ne more peti pevec brez ogromnih odrskih izkušenj, temnega glasu velikega razpona, za basista zahtevnih višin, dominantne pozicije, a hkrati v notranjem dialogu med zunanjo podobo cesarske moči in vedno krhkejšega in subtilnega, podzavestnega in samo njemu prezentnega kljuvanja vesati; zločin, ki ne more zbledeti (Boris je pred leti v Ugljiču dal umoriti mladoletnega Dimitrija, sinčka Ivana Groznega in edinega pravega naslednika pokojnega vladarja). Furlanetto je celovit interpret, tako po glasu kot izrazu, pretresljivosti, ker mu cesarska krona ne prinese toliko radosti, kot ga prizadane kruta vest. Furlanetto se odpre do konca, na slovanski način. Vsi ostali so za razred slabši, čeprav bi od izkušenih pevcev pričakoval nekaj več interpretativne doživetosti.