Kdorkoli bi poskušal zadnji dve desetletji priti do dna vsem moralnim in etičnim zdrsom, ki so se zgodili v slovenski akademski sferi, bi se hkrati nujno soočil z moralno brezbrižnostjo, ki uspešno tlakuje pot pozabi. In morda je prav to razlog za pričujoči zapis.Cicero je ohranil pred pozabo zanimivo zgodbo o človeku, ki se je z veseljem loteval svojih dolžnosti, skrbno urejal svoja dejanja, pri tem pa ni bil poslušen zakonu, ker bi se ga bal, marveč ker ga je razumel in sprejemal kot odličnega. Za Cicera je bil svobodomislec, ki je sledil svoji prosvetljeni vlogi, logični sili, ki jo je rojeval njegov razum; in prav zato je bil gospodar nad seboj in svetom. Ali kritična zavest slovenskega intelektualca, ki bi morala nadzorovati vsako dominantno pozicijo, se vprašati, kdo jo hrani, varuje, še zna glasno spregovoriti in razčleniti akademsko zavest, njeno moralo in globino? Ali torej še zna biti svoj gospodar in gospodar akademske zavesti?Govorjenje o narodovi zavesti, o nacionalni zavesti, o slovenski akademski zavesti, kar razumem kot »sposobnost nekoga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih notranjih procesov (SSKJ, V, 806)«, ki ga vodijo do spoznavanja in kritičnega vrednotenja samega sebe, do kritične distance lastnega jaza in drugih, pogosto spremlja očitek, »da je hipertrofija diskurza o morali največkrat označena za moralizem« (Boris Vezjak, 2009, Zofijini mediji), torej nepotrebno besedičenje.Čemu torej sploh še javno govoriti, saj besede nimajo več svoje teže, ne odmeva, ne moči za spremembo?In če pogledamo z vidika akademskega zavedanja, torej tistega zavedanja, kjer je prostor duha središčni prostor, ali res lahko še govorimo o samozavesti, ponosu in spoštovanju slovenskega univerzitetnega znanstvenika, učitelja? Vse te pregrade, ki jih danes malikujemo, jutri zavržemo; dežela je prepletena z miselnimi razhajanji, tu ni več prostora za svobodno prostranstvo duha, vse stoji za pregradami najmočnejših, zaslužnih. Kot narod bedakov, ki nikoli ne podvomi o odločitvah najmočnejših in ki ne pozna sodbe pred tribunalom lastne vesti. Kako razumemo sintagmo »avtonomija univerze«Kriza akademske zavesti seveda gotovo ni značilna zgolj za sodobni čas, čeprav nam je prav sedanji trenutek postregel z moralno sprijenostjo brez primere. Obvladovanje »ljudi in duš«, kakor preprosto imenujemo oblast, je na akademskem področju doseglo enega izmed usodnih vrhov že v bližnji preteklosti z »duhovnim zločinom«, kot ga je poimenoval dr. Tine Hribar, ko je podoživljal ideološko nasilje svojih lastnih kolegov na eni izmed ljubljanskih fakultet, seveda za mnoge davnega, že pozabljenega trenutka. Res je, da v omenjenem obdobju Slovenija še ni bila samostojna država, vendar podobne pritiske in podtikanja z lahkoto najdemo v sodobni Sloveniji, pridruženi Evropi; spomnimo se samo podtikanj in pritiskov, ki jih je bil deležen prof. dr. Igor Lukšič, sedanji minister za šolstvo! Sam je zgroženo ugotavljal, in to v tretjem tisočletju, ki ga živimo, pritiske Cerkve na akademsko mišljenje in jih primerjal s srednjeveškimi sežigi na grmadah. Sodobno duhovno osiromašenje, miselno topost, moralno vprašljivost, brezbrižnost do resnice, ki združuje posamezne skupine univerzitetnih učiteljev, so nekateri poimenovali celo »tajkunizacija visokega šolstva«, kar naj bi simboliziralo grabljenje materialnih dobrin, sleparjenje študentov z neverificiranimi programi, plačevanje izpitov »a la carte«, ponarejanje potrdil o diplomi, opravljanje izpitov s pomočjo »dvojnika«, ustrahovanje profesorjev itd. V dir za vonjem sodobnega trenutka so se arogantno in uspešno zapodili posamezniki ter iznajdljivo izkoristili odsotnost pravne države in spoštovanja moralnih norm. Izgovori, ki jih odgovorni ponujajo študentom, češ da je univerza povsem avtonomna in zato nedotakljiva v svojem funkcioniranju, torej tudi pri kršenju univerzitetnih zakonov, kaže na pomanjkanje občutka za tisto, čemur pravimo naravno pravo, kamor sodi etika temeljnih človeških pravic in moralnih vrednot. In gotovo je temeljna pravica slovenskega študenta, da študira na verificiranem, akreditiranem programu.Avtonomija univerze namreč ni nekaj absolutnega in mora rasti iz akademske etike. Prav zato pomeni zaupati avtonomijo univerze ljudem, ki se ji s svojimi dejanji posmehujejo, zavrnitev in negiranje akademskih načel o etiki.In prav to je tisto, po čemer so mariborski študentje klicali v »desetletju univerzitetne centralizacije in avtokracije« takratnega rektorja (Mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo, 2002, 37–38) in pred nedavnim primorski študentje. To je preprosto klic po vrnitvi ugleda akademskim izobraževalnim institucijam, elementarni klic po takih intelektualcih, učiteljih, ki ne sprožajo postopkov in situacij, ki niso le protizakoniti, temveč hkrati žalijo človekov intelekt in človekovo pieteto.Zato politična sprenevedanja o nedotakljivosti univerzitetne avtonomije v trenutkih njenih lastnih moralnih padcev zgolj dušijo tudi zanje neprijetno študentsko kritičnost, hromijo presojevalno moč in so v nasprotju z oblikovanjem mladega kritičnega intelektualca. In prav to naj bi bil slovenski študent! Kajti le tak bi znal dojeti in razumeti, da so trije absolventski staži zanj neprimerni in v primerjavi z evropskim študentom, ki tega ne pozna, tudi žaljivi.Morda še dodatek k razumevanju nedotakljivosti univerzitetne avtonomije, in to z vidika financiranja. Univerzo financira država, logični zaključek bi torej bil, da tudi skrbi, preverja in ukrepa ob morebitni nesmotrni porabi sredstev. Ugotovljene nepravilnosti, kot so nepravilnosti ob vpisu študentov, prekoračitve vpisa na eni od primorskih fakultet itd., so po razlagi o nedotakljivosti univerzitetne avtonomije pač prekršek, ki ga je treba sprejeti ne glede na veljavne pravne norme. Čemu torej postavljamo t.i. omejitve pri vpisu, čemu reguliramo vsako leto vpisne kvote, če lahko posamezniki nekaznovano urejajo in vpisujejo po svoji volji in svojih zakonih? Razpad vrednot v gospodarstvu, bančništvu in še kje je segel tudi na tako občutljivo področje, kot je univerzitetno izobraževanje. Edina neakademska institucija, ki je doslej javno opozorila na kršenje zakonov na omenjeni fakulteti, je bila protikorupcijska komisija. In tudi ta opozorila so dobila prizvok nepotrebnega vmešavanja v akademsko sfero, ali še prepričljiva opravičila: nerazumevanje zapletene univerzitetne zakonodaje!Če se poskušamo vrniti v obdobje okoli leta 2000, moramo priznati, da je mariborska univerza, ki naj bi simbolizirala visoko stopnjo duha, intelektualno rast, humanistično misel in akademsko odprtost, v tistem času dobesedno ohromela v lastnem spoznanju o duhovnem in moralnem zlomu. Mnogi so bili in smo še danes prepričani, da se je ta duhovna agonija lahko razplamtela s tako rušilno močjo zgolj in samo v Mariboru oziroma na mariborski univerzi, v mariborskem mentalnem okolju, ki je dovolilo, da je univerza postala institucija enega samega človeka in v njem skoncentrirane politične moči. Maribor – po štihovsko siv, torej miselno zavrt –, je bil »prava prst, v kateri je lahko vzklila tiranija univerze« (Boris Vezjak), ki je pripeljala do pokopa študentske Katedre, Mladinskega kulturnega centra, radia Marš…15. julija 2001 je Večer objavil članek »Čakajoč na nostrifikacijo kitajskih spričeval«, v katerem je takratni vodja programa IBS podtaknil krivdo za neurejeni, takrat še skrivnostni status kitajskih študentov ministrstvu za visoko šolstvo, češ da v letu dni niso zmogli nostrificirati srednješolskih spričeval kitajskih državljanov. Sledile so izjave:Ministrstvo za visoko šolstvo: »Oddelek za priznavanje … do 15. 7. letos ni prejel nobene vloge za nostrifikacijo kitajskih državljanov ….« (Novice, 10. septembra 2001)Ocena državnega sekretarja dr. Staneta Pejovnika: »… da lahko zaradi teh mariborskih zapletov sledijo vsi možni postopki, od kriminalnih preiskav do inšpekcijskih pregledov.« (Dnevnik, 17. septembra 2001)Veleposlaništvo Republike Kitajske je zapisalo: »Ambasada je ugotovila, da je bilo 16 kitajskih študentov IBS rekrutiranih skozi ilegalne kanale.« (Novice, 20. oktobra 2001)Itd.Zaključke poznamo: dva univerzitetna profesorja sta morala zapustiti Ekonomsko-poslovno fakulteto Univerze v Mariboru. V človeku, profesorju, raziskovalcu, umetniku, politiku… naj bi bila neprestano navzoča zavest, da je treba iskati prave odgovore, neprestano tipati za resnico, in to z največjim naporom svojih duhovnih zmožnosti.Čemu? Pomagajmo si s Sartrovo terminologijo, za vse ljudi zavezujočo »podobo človeka«, podobo, ki je povezana z dvema vrednotama: človek je svobodno bitje, je svoboden v svoji eksistenci, kar pomeni, da o smislu svojega življenja odloča sam, odloča pa s svojimi dejanji. S tem pa nase prevzema velikansko odgovornost, odgovornost pred seboj in pred vsemi.»Igra s hudičevim repom«Protagonista »kitajskega sindroma«, ki sta sicer izgubila mesto profesorja na Ekonomski-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, nista nikoli zavestno sprejela svoje odgovornosti pred seboj, pred kitajskimi državljani niti pred institucijo, ki sta ji vzela ugled; eden izmed njiju je celo javno zapisal, da »vsi vedo, da je bilo to inscenirano in da je dobil vse tožbe…«; odgovor mu je sporočil dekan Ekonomsko-poslovne fakultete: »Gre za zavajanje in potvarjanje dejanskega stanja…« (Mariborčan, junij 2008); vendar je, kot se je izkazalo kasneje v njunem delu, v groteski o »kitajskih študentih« v akademski zavesti nastopajočih ostalo nespremenjeno spoznanje, da je resnica to, kar se komu pač kaže. Na novih delovnih mestih, kjer sta se zaposlila kot dekan in prodekan na Primorskem, sta nadaljevala z novo »igro s hudičevim repom« (Vitamil Zupan).To je bil čas njunega ponovnega poigravanja z neverificiranimi študijskimi programi, med katerimi je bil zlasti izpostavljen specialistični študij za MORS; to je bilo obdobje samovoljne prekoračitve vpisnih mest, neprestanega spreminjanja vpisnih pogojev itd. Naj ilustriram trditve s primeroma, povzetima iz slovenskih časnikov: diplomantka, seveda ne na področju ekonomskih ved, se vpiše na fakulteto na Primorskem 1. oktobra 2006, študij ekonomije zaključi 18. oktobra 2006; druga, prav tako diplomantka iz vsebinsko neenakega visokošolskega zavoda, se vpiše na isto fakulteto 1. oktobra 2007, in je še hitrejša od zgoraj navedene, saj zaključi študij ekonomije 10. oktobra 2007.To je bil res čas »igre s hudičevim repom«, čas neetične drže vodstva neke akademske institucije, ki se je neodgovorno poigravala z eksistenco mladih ljudi. Res je, da so protagonistom uspešno pomagale in lajšale zavajanje tako študentov kot nadzornih institucij slovenske »variacije« o bolonjski reformi, ki so dosegle enega izmed svojih vrhov z uvedbo treh absolventskih stažev! Prav te so vodile do neakreditiranih programov, med katerimi je slovenski javnosti najbolj znan »magistrski štabni program«. Res pa je tudi, da je kot povezovalec med politično institucijo, torej ministrstvom, in visokošolskim zavodom nastopala osebnost v dveh vlogah: prvič kot profesor na Fakulteti za management, član senata te fakultete, in drugič kot državni sekretar.V nadaljevanju si bom dovolil osebno razmišljanje o človeku X, ki zaradi materialnih brutalnosti izpostavlja eksistenčni položaj naivnega mladega človeka, ne enega, temveč celo generacije mladih ljudi, ki so ali so vsaj bili imetniki neverificiranih diplom. Moralna in etična brezbrižnost nas resnično vodi do vprašanja: kje je človek, ki smo ga nekoč imenovali humano bitje.Slovenska javnost je bila obširno obveščena o »izprijenem akademskem polju«, kot so ga poimenovali sami študentje Primorske univerze. Mladi so bili prvi, ki so javno prepoznali in povezali akterje »kitajskega sindroma« iz Maribora s kršitelji univerzitetne zakonodaje na Fakulteti za management. To so bili isti ljudje, isti učitelji, dekani, prodekani – enkrat tu, drugič tam. Zato ni čudno, da so primorski študentje ogorčeni razobesili poziv, naj se »emunovci vrnejo nazaj na Kitajsko ambasado v Maribor, Mladinska ulica!«Pred seboj pa imam tudi dve protestni izjavi študentov Primorske univerze, prva nosi datum 2. junija 2009 in je poimenovana kot prolog v »Humanistični manifest«; druga je bila objavljena v Katedri, ki jo izdaja Društvo študentov in podiplomcev Slovenije (4. junija 2009), z naslovom »Sporočilo za javnost«.Naj navedem nekaj misli slovenskih študentov: akademska sfera »… molče in kimoglavo podpira, namesto da bi povzdignila kritični glas nad uzurpacije…«; avtonomija, ki »ni danost«; »kritična misel« je »hkrati glavni pogoj in konstitutivni del avtonomnega družboslovja in humanističnega znanstvenega polja«; »univerza ne more temeljiti na lažeh, nestrokovnosti in prikrivanju dokazanih dejstev« (Prolog…, str. 1, 2, 3).Študentje v svojem prologu v »Humanistični manifest« odločno branijo odprtost in dosledno uveljavljanje pravnih norm ter osebno odgovornost posameznikov. Med zahtevami za tretje tisočletje, v katerem živimo, so po svoji preprostosti skoraj neverjetna, skoraj žaljiva opozorila za modernega, ozaveščenega, moralnega človeka, kakršen naj bi bil univerzitetni učitelj. Naj predstavim le nekatere, že zato, da bom v zaključkih lažje razložil svoje pisanje o akademski zavesti oziroma njeni krizi. Študentje zahtevajo: kritično mišljenje ne sme biti podvrženo pritiskom; prisotnost profesorjev, nosilcev predmetov na predavanjih; odpravo nestrokovnih predlogov (!) za akreditiranje študijskih programov in s tem povezano izvajanje neakreditiranih programov…Razsoja naj pripada posamezniku in času, vendar temu tu in zdaj!Zaključne misliIz odnosov z ljudmi si oblikujemo svojo lastno vrednostno podobo, svojo »podobo človeka«. Zloraba oblasti in moči, ki je tako aktualna v tem našem času in prostoru zaradi prefinjenih metod, ne dobiva vedno svojih pravnih in moralnih zaključkov.In kako naj ohranja, neguje svojo etično držo mlad človek, mlad študent? Njegovi donkihotovski kriki in zahteve po sankcijah, po drugačni univerzi, torej po drugačni akademski zavesti, se vse prepogosto izgubijo v popolni gluhoti odgovornih posameznikov. Znanstvenoraziskovalna dejavnost je proces, dolgotrajen in nepretrgan. Proces, ki neguje in spodbuja najvišje miselne ravni posameznika. In prav iz te ravni mora rasti duhovna orientacija nekega naroda.In prav ta duhovna orientacija je edina zmožna videti in oblikovati tisto akademsko zavest, ki odpira horizonte človeških vrednot.Verjamem, da bodo prišli novi ljudje, ki se bodo napotili iskat novo akademsko moralo. Stopili bodo v ospredje in terjali zase mesto voditeljev.Takšna kriza akademske zavesti, kot smo ji bili priče v zadnjih letih, raztrgana v sebi zaradi izgube lastne vrednosti sama sebe ne ceni več, zato mora doživeti svojo renesanso.In kakšna naj bi bila ta nova, prerojena, razsvetljena akademska zavest? Misel, ki nikoli ne najde zadovoljitve, ki je neusmiljena do sebe in drugih, glasna, in ki si upa vztrajati na svoji akademski poti etični zavezanosti.Naj bo to prispevek za novo akademsko leto, naj bo to prispevek proti pozabi!Prof. dr. Dušan Radonjič,Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribordorkoli bi poskušal zadnji dve desetletji priti do dna vsem moralnim in etičnim zdrsom, ki so se zgodili v slovenski akademski sferi, bi se hkrati nujno soočil z moralno brezbrižnostjo, ki uspešno tlakuje pot pozabi. In morda je prav to razlog za pričujoči zapis.