S takim pogledom izbiramo življenjsko ustvarjalnost; nikoli se ne bi nehali učiti in nikoli ne bi mislili, da nekaj do konca razumemo, znamo. Ker misliti, da nekaj znamo, pomeni zamrzniti, pomeni zavzeti dominantno pozicijo in živo uvrstiti med stvari, ki se ne spreminjajo. Izbor takšnega pogleda izbere ljubezen do novosti in ljubezen do spreminjanja; s tem pa ljubezen do ustvarjalnosti in neutečenosti. To pomeni, da ne pristajamo na življenje, ki ga kroji avtoriteta. Pomeni, da smo se pripravljeni vsak trenutek učiti od realnosti, ki je neskončno bogatejša in bolj raznolika od vsakršne posplošitve, zamrznitve in utečenosti. Tak pristop je čisto nasprotje teoretiziranja. Srž dogmatike na primer je ravno v fanatičnem iskanju naprimer najbolj pravega modela kaznivega dejanja, ki z obsesivnim cepodlačenjem odkriva nova in vedno nova merila, po katerem se ena kategorija loči od druge. Izhaja iz predpostavke, da se bo lahko z milijoni kategorij približala resnici sami. Realnost pa medtem, požvižgajoč se na vsa merila, živi svoje življenje, ki je, za razliko od dogmatike, raznoliko, barvito in predvsem živo.