Sicer nedvomno produktivno kaotičnost na tem področju lahko zato izrabljata trendovski umetnik-trgovec in sodobni kustos likovne umetnosti. Umetnik-trgovec preprosto ve, da visoka umetniška vrednost danes ne zadostuje, da mora ob svojem tekstu ves čas torej tudi oblikovati kontekst, ga nadzorovati in lobirati v njem. Njegova umetnost lahko uspešno funkcionira le znotraj prav posebne paradigme in dispozitiva; če zanju niso izpolnjeni vsi pogoji, je sprotni uspeh njegovega podjetja skrajno negotov, lahko celo povsem izostane. Prav zato njegov, za omikane sodobnike sicer zoprn, zelo profan boj za politiko, trg, medije, kritiko, teorijo in umetnostno pedagogiko. Relativizem na področju avtoritet s področja umetnostne kritike, teorije in zgodovine pa podjetno in domiselno izrablja tudi sodobni kustos. Razstava, ki jo postavi, ni razstava-kot-jo-poznamo, ampak dejansko njegova avtorska inštalacija (o tem je razmišljal tudi Boris Groys). Umetnine izbranih, povabljenih umetnikov so tam dejansko nek material, surovina, iz katerih takšen avtor potem aranžira celotno postavitev kot umetni svet, ki temelji na prav posebnih odnosih med razstavljenimi umetninami, in na atmosferi, ki jih izžarevajo. V tradiciji nekaj zadnjih kasselskih Document in drugih velikih razstav (ne nazadnje tudi ljubljanske U3) lahko dejansko prepoznamo današnjega kustosa v avtorski vlogi. Komaj je še kaj pomembno, kdo tam razstavlja, veliko bolj pa izstopa kustos s svojo dominantno pozicijo, s pozicijo »nadumetnika«.