Mladega častnika je kraljeva vojska premestila v Zagreb, sledila je selitev in nato rojstvo prvega otroka. »V moji družini je bilo šest otrok, jaz sem bil prvorojenec. Oče je bil oficir tedanje vojske, mati je doma gospodinjila in iz otroških let se prav dobro spominjam hudega pomanjkanja. Ko sem se rodil, je moje starše doletela velika čast, da je sam kralj Aleksander postal moj boter, ne le meni, ampak še mnogim drugim otrokom, sirotam. Seveda svojega botra nisem nikoli videl, vse je v njegovem imenu opravil kraljevi odposlanik, jaz pa sem vendarle dobil vsako leto od svojega botra nove čevlje in oblačila ter kasneje tudi knjige za šolo in ostale šolske potrebščine. Ker je bil moj boter kralj Aleksander, so k mojemu rojstnemu imenu Kazimir dodali še ime Aleksander. Leta 1938 smo se preselili v Šibenik ter tem doživeli začetek svetovne vojne. Spominjam se, kako smo bežali iz mesta v hribe in od tam opazovali bobnenje in razdejanje. Od naše hiše so ostale le ogromne luknje in kupi ruševin, zato smo bežali v Slovenijo, kjer so nam dodelili majhno stanovanje v neki kaplaniji v Vinski Gori, tedanjem Šentjanžu. Očeta so takoj mobilizirali v nemško vojsko, od koder je pobegnil k partizanom, jaz pa sem postal partizanski kurirček,« nam je o svojem otroštvu pripovedoval Kazimir Škraber.