ni več nobene potrebe po takšnih okorelih metodah. Tobermory zna govoriti naš jezik popolnoma tekoče.« Ob tem je Clovis zelo razločno pripomnil: »Kakšna bedarija!« Sir Wilfrid je bil vljudnejši, toda nič manj nezaupljiv. »Ali ne bi bilo bolje, da pripeljete mačka in da se prepričamo na lastne oči?« je predlagala Lady Blemley. Sir Wilfrid je odšel po žival, med družbo pa je zavladalo medlo pričakovanje, da bodo bržkone priče spretnemu amaterskemu poskusu govorjenja iz trebuha. Čez minuto se je Sir Wilfrid vrnil, njegov zagoreli obraz je bil bled in zenice razširjene od vznemirjenja. »Pri bogu, res je!« Njegovo razburjenje je bilo očitno pristno in vsi gostje so skočili proti njemu, oči pa so jim žarele od zanimanja. Sir Wilfrid se je zrušil v naslanjač in zadihano nadaljeval: »Ko sem ga našel, je dremal v kadilnici, poklical sem ga, naj se nam pridruži pri čaju. Zamežikal je vame kot ponavadi in dejal sem mu 'Pridi, Toby, ne puščaj nas čakati,' na to pa mi je s strahovito mirnim in vsakdanjim glasom odvrnil, da bo prišel, ko se mu bo zljubilo. Skoraj sem skočil iz kože!« Appinovo pridiganje so poslušalci spremljali z nejevero, izjava Sira Wilfrida pa jih je v hipu prepričala. Zavladala je babilonska zmešnjava razburjenih vzklikov, med katerimi je znanstvenik tiho sedel in užival prve sadove svojega presenetljivega odkritja. Sredi vsega trušča je v sobo prikorakal Tobermory ter se z žametnimi koraki in izrazom premišljene brezbrižnosti približal skupini ljudi, ki je sedela okrog mize s čajem. Družbo je zajel mučen občutek napetosti in togosti. Nekako nerodno so se počutili ob misli, da bi kot sebi enakega nagovorili domačega mačka visokih jezikovnih sposobnosti.