Po pravici povedano - ne štejem se med neizmerno navdušene poslušalce soundtrackov. Posebej ne onih, katerih upravitelj zbobna skupaj vso silo dratarskih, rapovskih, "alter", popevkarskih - kakršnihkoli že - tematiki filma primernih skupin, tako da se plošček potlej sliši bolj kot na ogled postavljena vrsta ansamblov, kot neukemu kupcu namenjena kompilacija navadno kaj raznorodnih zvokov, ki jih tke v eno le spomin na ogledane si kilometre celuloida. Verjetno ne bom povedal nič prelomnega, če zatrdim, da si ime soundtracka po moji skromni presoji (in izkušnjah) zaslužijo le izdelki, ki nosijo od prvega do zadnjega tona razločen, le en avtorski podpis. Tako ti, ki skačejo v uho zaradi svojega okornega capljanja za dogajanjem na platnu, kot oni, ki jih zaradi popolne mimikrije sploh ne zaznaš, ali tisti, ki s svojo bleščavo skoro zasenčijo slike na mrežnici. Menda bi si le zadnji zaslužili, da si jih ljudstvo, tudi brez sentimentalnega in na hitro pozabo obsojenega obujanja katarzičnega občutja, vrti na domačem gramofonu. Zagotovo bi se moral mednje uvrstiti, najsi kibernetično virtualni, estetizirani, z S&M spolnostjo popoprani Jetlag prijadra v naše kinodvorane ali pač ne, tudi pričujoči plošček holandskega tekkničnega dvojca, ki se, ko ravno govorimo o tehnu, ni zadovoljil z ambientalnim šumenjem, kakršnega si je pred kratkim privoščil Sven Väth za spremljavo nemškega Der kalte Finger. Namesto te, cenene in nič kaj slastne polente, sta Rhythm of Saliva namešal tesnobni, a duhoviti in nadvse dramatični scenosled jinglov in zmerno transirajočih skladb, ki bi koga utegnile zvabiti na plesišče, prepolnega sugestivnih govornih odlomkov, opernega in orkestralnega pompa, z obveznim harmoničnim leitmotivom in z neobveznimi, a zaželenimi pokloni vélikim filmske ali le filmične muzike, Ninu Roti, Carpenterju in Yello. Erotika, replikanti, pokanje z bičev in potoki, ne, veletoki sladostrastne sline v enem samem poletu.