ZNAMENITOST Z RIMSKE Le kje bi najlaže našli TOMAŽA PENGOVA, če ne med dolgo vrsto kulturnih pomnikov naroda? Njegov tekom dveh desetletij le za odkrušek ali dva oskrunjeni torzo namreč - moram reči, na prvi pogled presenetljivo - hodijo gledat tudi ti, ki so v času slavnostnega odkritja v začetku sedemdesetih bivali le v kromosomskih zasnovah svojih bodočih staršev. Šikalo bi se, da tako vztrajno plovbo po istih vodah, ki se šibanju trendovskih viharjev in tokovom zabavne glasbe ukloni le toliko, da zamolklemu glasu in kitari na najnovejšem CD-ju Rimska cesta brez prave potrebe pomagajo gostujoče klaviature, tolkala in pihala, ovenčamo s častno besedo slog, Pengovu pa še stotič zapovrstjo podržimo pesniški venec nad glavo. Za potepuško melanholični ton poeta tako in tako velja, da godi tako neodločnim pričakovalcem Nove dobe, kot že od nekdaj ustreza večnim pohajkovalcem, tistim, ki imajo težave z adolescenco in sveže zatreskanim parom. Končno je tako edino, kar resnično preseneča, to, da v torek v intimno zatemnjenem K4 Pengovu ni sledilo kaj več njegovih vrstnikov, ki po vsem sodeč porcijo za vsa ta leta pomnožene nostalgije raje použijejo z domačega gramofona. A le zakaj bi to skrbelo samote vajenega desperada, ki med pesmimi dobrovoljno trosi anekdote in bi bil iskreno voljan živahnejših skladb, a po vnetem brskanju po notnem listovju vedno znova ugotovi, da pač nima roke za poskočne viže. Pengov - včeri, dons in zmeri.