Drama sledi odisejadi (naj parafraziram naslov zadnje Levijeve knjige) potopljenih in rešenih, ki so se po koncu vojne več mesecev po ovinkih Evrope vračali iz Auschwitza domov. Dogaja se na kaotičnem zgibu zgodovine, pogorišču vojne in hkrati maternici miru, medtem in prav na ta vmesni prostor in čas meri naslov uprizoritve ko ekstremna zgodovinska lega še ni zaprla svojega žrela in spravila temnih, surovih človeških vzgibov, ki jih je v času vojne vzbudil nagon po samoohranitvi, v etična razmerja. Scenograf Marko Japelj na oder postavi železniške tirnice, znak mnogih postaj na tej odisejadi in izbrano prizorišče srečanj osrednjega protagonista Alda z drugimi preživelimi v tej fragmentarno strukturirani drami. Tu poteka potopis ponovnega učlovečenja ljudi, ki so gledali v obličje smrti v krematoriju, zdaj pa se na novo programirajo za življenje. Iskanje lastne identitete se začne na najbolj primarni ravni, v odnosu do lastnega telesa (skrb za hrano, obutev), in se v večjezičnih, večnarodnostnih in večetničnih komunikacijskih razmerjih (prijateljskih, erotičnih, trgovskih vešče jih odslikava tudi kostumografija Slavice Radović) razpre v kalejdoskop številnih duhovitih nesporazumov, trenutkov topline in še vedno prisotne ostrine. Prav na te detajle stavi režiser Janusz Kica in skupaj z dramaturginjo Martino Mrhar skuša ustvariti univerzalnejšo fresko medčloveških odnosov na pregibu zgodovine. To mu omogoča Fišerjeva dramska predloga, ki z motiviko iz starogrške mitologije, preverjenim sredstvom izgovarjanja nemogočega, univerzalizira dogajanje in ga obenem aktualizira, saj ga postavi v okvir akutne nevarnosti vojnega stanja. Alda se namreč vzpostavlja v navezi med potohodcem Odisejem, ki je bil v deželi mrtvih, in pevcem Orfejem, ki mu reka Lete ni dala pozabe. Vse tri vloge v enovito, intenzivno celoto presunljivo krhkega in vendar trdoživega intelektualca, ki ga niti v najhujših razmerah ne zapusti etični odnos do sočloveka, združi Radoš Bolčina. Pri uprizarjanju nedoumljivega se režiser opira na neverjetnost doživetega, plete mrežo sveta na prešitju prividov, sanj in budnosti ter si pri tem v odločilni meri pomaga z glasbo v izboru in avtorstvu Artura Annecchina. Najbrž ima prav ta, v psihologiji žrtev povsem utemeljena odločitev za posledico odsotnost bolj radikalno zaostrenih situacij, ki bi gledalce privlekle k bolj zavezujočemu branju uprizoritve in zgodovine. V zadnjem, scensko odličnem in močnem prizoru vrnitve domov, ko se iz globine odra počasi pripelje perspektivično oblikovani kvader domače sobe z njegovimi bližnjimi, Alda presune strahovito spoznanje: spomina na doživeto ni mogoče izbrisati, pekel ostaja v njem. Obljubljeni dom vzvalovi v plamenih ognja, protagonist se obrne v občinstvo in prižge cigareto. V gledalce se zlagoma že plazi občutje nelagodja, tesnobe, nekakšne krivde pred strahoto, ki ji je bil priča, a je ni mogel preprečiti ko ta učinek ublaži sklepni prizor z Orfejem. Škoda. V uprizoritvi nemogočega spomina in opomina je angažirano in ubrano nastopil domala cel ansambel goriškega gledališča s pridruženim gostom Brankom Šturbejem. Žal moram presojo njihovih stvaritev zaradi pomanjkanja prostora opustiti.