A to so besede, ki so tihotapske zato, ker ne poznajo državnih, kulturnih, etničnih, jezikovnih in religioznih meja. To so besede, ki komajda, če sploh, lahko upajo, da bi kadarkoli lahko karkoli spremenile na zaznavnem nivoju družbene strukture. To so besede lirike. V lirični prispodobi utegne namreč tisto dejanje pozornosti, o kateri je vztrajno govoril D.H.Lawrence, priklicati iz temin molka točno tisto celovito izkustvo, kakršno se nam v vsakdanjem, kronološkem, zgodovinskem ritmu časa slejkoprej izmika. Zato se počutim najboljše v samoti ali pa v družbi prijateljev in zaveznikov, ki jih tako kot mene zanima mrgolenje lirskih metafor, v katerih nezanesljivo, a s trdovratno zavezo pripadnikov skrivne sekte, razbiramo opremo za življenje, kakor je književnost imenoval Kenneth Burke. Prav tu iščem sledi in nastavke za resnico zgodovine, ki ne bi bila le akumulacija faktov, ampak smiselno razmerje med njimi. Vse bolj se mi zdi, da tega smiselnega razmerja v polnem pomenu ne more biti, če ne dopustimo možnosti, da s strastjo občudovanja in patosom tesnobe opazujemo neskončne prostore med zvezdami, kakor je to počel Pascal, to lekcijo pa potem po svojih sposobnostih uporabljamo tudi v ozkem prostoru domače sobe. Gre torej za to, da se mi z minevanjem časa krepi neko trans-zgodovinsko prepričanje, ki sem ga podedoval od predhodnikov v republiki lirike, prepričanje namreč, ki mi sugerira, da trenutki pristne vizije, v kateri se razblinjajo razlike med posameznimi časovnimi obdobji in ki poganja iz enotnega eksistencialnega kontinuuma, na katerem so Sofokles in Yehuda Amichai, Wallace Stevens in France Prešern v bistvu živi sodobniki, niso možni brez kontemplacije o pogojih za vznik take resničnosti, v kateri je navzoča neimenljiva sila, ki nas neskončno presega. Lirične slike in fragmenti vizije, kjer nima več nikakršnega pomena govorjenje o trenutku, ki bi bil zoperstavljen večnosti, ker pač postaneta v perspektivi celovitosti le dve strani istega izkustva, take lirične slike navsezadnje koreninijo v doživetju poslednjih pogojev eksistence. Lirika, ki kakor bršljanove vitice pokriva nevidni zid in ga šele sploh dela vidnega in otipljivega, je v tem smislu povezana z religioznim občutkom.