Z vsakim novim letom življenja v gledališču se bolj pogosto sprašujem, kaj človeka pripravi do tega, da ostane plesalec ali igralec. Kaj ga pripravi do tega, da to postane, še nekako razumem. Vzemimo za primer plesalce kanadske skupine La La La Human Steps. Na odru delujejo kot dobro naoljen stroj, brezhibno in hladno. Najprej pol leta skupaj s koreografom Edouardom Lockom ustvarjajo predstavo, potem se odpravijo na večmesečno turnejo, kar pomeni potovanje iz mesta v mesto, sedenje po avtobusih, vlakih in letalih, letališča, hotelske sobe, nova mesta, novi ljudje, odkrivanje novih restavracij, vsak tretji dan predstava ali dve v novem mestu in potem spet pot pod noge. Vaje in predstave, predstave in vaje. Ogrevanje in izpopolnjevanje. Različne publike in različni aplavzi. Predstavljam si, da včasih ne vedo prav natančno, kje pravzaprav so. Vsekakor več mesecev daleč od domače postelje, kuhinje in svojih bližnjih. Na začetku je verjetno zabavno. V nedogled pa ne gre, kar dokazujejo tudi menjave v ekipi. Vsakič, ko jih vidim plesati, se spomnim na briljanten naslov teksta Kri je v čevlju ali Uganka svobode, v katerem Heiner Müller opisuje ustvarjalni proces Pine Bausch. Čakam, vendar se rožnati baletni copati nikoli ne obarvajo rdeče. Človek stroj. Disciplina kot pogoj svobode. Verjetno prav posebna vrsta naslade. »Da nas sfinga zadene s pogledom, ko se zazremo v obličje svobode, naj nas ne čudi.«