Odšli smo še do slapa Savica. Za parkiranje osebnega avtomobila smo plačali 600 tolarjev in se odpravili do hišice, kjer so računali še 400 tolarjev po osebi za uporabo poti do slapa. Nekaj posnetkov skozi zaklenjeno ograjo in nazaj. Lakota je bila zdaj že velika in obetali smo si kakšno domačo pojedino. Zaželela sem si domač narezek ali kaj na žlico, pa je ob poti vedno znova pisalo le pice, pice iz krušne peči in spet pice. Končno smo zagledali staro gostilno, ki je dajala vtis, kot da imajo kaj domačega. A gotovino smo zapravili, plačilnih kartic pa niso sprejemali, zato smo se odpeljali naprej. Spet pice, nato pa obetajoč znak ob cesti in zavili smo proti gostilni v hribe. Domača gostilna in tudi kartice jemljejo. Juhu! Stoli na vrtu so bili plastični, ampak vse smo pozabili, na jedilniku so imeli domač narezek! In dobila sem ga. Trgovinski polbeli kruh, nekaj napol domačih klobas in sir, takšen iz akcije. Pa bi morda le bila boljša pica?!