Prlek je po svojem temperamentu veseljak. Nagibov in pretvez za družabno zabavo si je našel povsod, ne samo pri delu in na gostüvanjih, ampak tudi vsaka druga civilna in cerkvena slovesnost in kulturna prireditev mu je bila dobrodošla priložnost ali bolje opravičilo, da je lahko sklical sosede in znance, sorodnike in prijatelje na veliko domačo pojedino, ki se je razvijala v slogu prave veselice. Tako se je hočeš nočeš prirejala v Prlekiji celo žalna sedmina ob pogrebih, v oddolžitev spominu pokojnega gospodarja ali gospodinje, »žalujoči ostali« so se na koncu sedmin navadno izkazali kot zabavni, ob vinu dobro razpoloženi družabniki. Franjo Baš celo ugotavlja, kako Prlek misli, da je v razkošni pogostitvi in prijaznem sprejemu zadostil tudi kakemu novemu gibanju ali kulturnemu uspehu in da se mu je s tem oddolžil. To slovenjegoriško kmečko veseljaško družabnost je v svojih narodopisnih črticah »Kmetje včeraj in danes« (1939) slikovito opisal Ignacij Koprivec. Socialnost se pri Prlekih kaže v pripravljenosti na pomoč pri nesrečah, požarih, stiskah. Prostovoljna medsebojna pomoč, s pristnim čutom je živa le tam, kjer je malo denarja.84 To za Prleka gotovo velja. Verjetno se je prav zaradi tega v preteklosti tako močno razvilo prostovoljno gasilstvo, kot oblika organizirane pomoči ljudem. Prleki prav zaradi te lastnosti niso vajeni delati zgolj za denar. Mnogokrat jim zadostuje hrana in pijača ter medsebojna prijaznost. Pogosto opisovana skopost pri denarju v bistvu ni skopost, temveč prepotrebna varčnost in zaskrbljenost za stvari, ki jih Prleku stalno primanjkuje. Je pa Prlek izrazito nesocialen v sporih zaradi posestnih meja in zaradi dediščine. Za te stvari se je zmožen brezpogojno tožariti in zapraviti celo premoženje. V ozadju pravdanja je tudi značilna prleška baharija in ponos, ki ga hoče uveljaviti pred drugimi in zato je tožba izraz bolestne težnje Prleka po samouveljavljanju. 85 »Ponos, baharija sta utelešena v globoki, naravnost patriarhalni stanovski – kmetski zavesti. Kmet tvori zavestno kmetsko aristokracijo, ki se je močno ogibala zvez z viničarji ali z želarji. Podlaga tega ponosa je vedno njegova zemlja86. V Slovenskih goricah so dolga stoletja do osvoboditve po drugi svetovni vojni živeli trije družbeno in gospodarsko različni sloji. Franjo Baš pravi, da »so se kakor indijske kaste ločevali med seboj: kmetje, želarji in viničarji. Če je imel kmet zavest večvrednosti do obeh, je imel želar čut večvrednosti do viničarja, a obenem čut manjvrednosti do kmeta, viničar pa do obeh. V točki ponosa, samozavesti in bahavosti imamo pri želarju in viničarju opraviti z docela drugačno psihologijo kot pri kmetu. In ker je viničarjev in želarjev več, zato prej omenjene baharije sploh ne moremo imeti za tipično prleško, ker je v manjšini, ne glede na to, da dandanes s spremenjenimi socialnogospodarskimi razmerami izginja tudi ta psihološka posebnost prleškega kmeta.«87