Ljubka mala Doroteja spusti iz rok velikega sivega medvedka in slastno zagrize v velik trojanski krof. Poldrugo leto star Divjakov deklič steče k svojemu starejšemu bratcu Martinu in se ga oklene z obema rokama, a le za hip. Že v naslednjem trenutku je na drugem koncu vrta, pri igračkah in domači muci, nato steče k vratom k Nataliji, ki ji vsako jutro po drobceni bučki naredi igrive čopke. Mala se tako rada smeje, vesela je in zadovoljna, v čistih oblačilih, zdravih, rdečih ličk, po malem že čeblja, nikogar se ne boji, pri Žavcarjevih se imenitno počuti. Dobra teta Olga prizna: »Joj, kakšen srček je. Prav veseli smo, da je pri nas.«