Pri sprejemanju in po potrebi tudi "nevtraliziranju" tujca steče postopek inkorporacije novih elementov v lokalno okolje. Ta postopek pogosto spremljajo ceremonije ali rituali. Tudi v izrazito tranzitnih razmerjih je mogoče zaslediti elemente ritualizacije, ki so predpisani za sprejemanje gostov. Marsikje, na primer, obiskovalca definirajo z elaboriranim pozdravljanjem, in odsotnost takega pozdravljanja lahko pomeni, da ima obiskovalec določene privilegije ali da ga obravnavajo kot del družine.3 Drugje je nadzor nad tujcem viden tudi v razvrstitvi bivalnih prostorov, na primer pri Svahilih v Lamuju, ki tudi pomembnim obiskovalcem pustijo spati le v določenih prostorih zunaj hiše, nikakor pa ne v njej, da ne bi tvegali omadeževanja ženske časti. Potencialna nevarnost, ki jo pomeni tujec, je s tem zadržana onstran uradnega hišnega praga. Podobno funkcijo imajo tudi verande v Iranu. Ne glede na to, kakšna je procedura sprejemanja tujcev, pa je tujec le v redkih okoljih "neviden".4 Za tujko to velja še toliko bolj, zlasti v krajih, kjer prakticirajo spolno separacijo oziroma segregacijo. V takih krajih pride dodelitev začasnega družbenega statusa še posebno do izraza.