Za konservativce pa je še pomembnejše dejstvo, da koncept skupnega gospodinjstva krni prestižno vlogo tradicionalnih odnosov in spodkopava prioriteto, ki jo pripisujemo tem odnosom. Konec koncev ima družba smiselne razloge za to, da ponuja poročenim parom drugačne pravne ugodnosti kot pa parom, ki zgolj živijo skupaj. Taki pari so namreč bolj predani drug drugemu in družbi nasploh; zato jim družba v zameno ponuja določene privilegije. Ne glede na svojo siceršnjo šibkost in arbitrarnost zakon predstavlja nekakšno sidro v vrtincih spolnosti in odnosov, v katere vsakogar med nami kdaj zanese. Ponuja nam mehanizme emocionalne stabilnosti in ekonomske varnosti. Zakonskih aktov, ki naj ščitijo zakonsko zvezo, nismo spisali, ker bi imeli druge oblike medosebnih odnosov za manj vredne od osnovne družinske celice, ampak zato, ker smo odkrili, da bi od človeške narave pričakovali preveč, če tega ne bi storili. Konservativcem se zdijo ti pomisleki zelo pomembni. In skoraj nemogoče je najti konservativne argumente, ki bi nasprotovali družbenim spodbudam homoseksualnih zvez ali drugih oblik odnosov, kot so denimo »skupna gospodinjstva«, čeprav take zveze spodbujajo zaton tradicionalnega zakona. In četudi so konservativci zaradi propada stabilnega družinskega življenja zaskrbljeni, jih možnost gejevskih staršev ne bi smela plašiti. Nemogoče je najti kakršnekoli dokaze škodljivega vpliva na otroka, ki ga vzgajata dva homoseksualna starša, obstaja pa cel kup dokazov, da so taki starši veliko boljša alternativa od enostarševskih družin (pa naj bo roditelj v njih homoseksualec ali heteroseksualec) ali od razmer, v katerih otrok odrašča brez staršev, kar se žal tudi danes vse prepogosto dogaja. Konservativci se ne bi smeli ustrašiti niti očitnega radikalizma teh sprememb. Legalizacija istospolnih porok ni ravno skok v temo ali nekakšen družbeni eksperiment. V zelo različnih oblikah so homoseksualne poroke obstajale že od nekdaj, le da nikoli niso bile tako tudi poimenovane. V resnici se jih v različnih oblikah pojavlja vse več, le legalizirane niso. V obdobju, ko postajata javna izpoved ljubezni in prisega zvestobe tudi za homoseksualce nekaj vse bolj sprejemljivega, se jih čedalje več odloča to storiti v širokem krogu svojih prijateljev in družine. Zakon, ki bi gejevske poroke legaliziral, bi tako le okrepil zdrave smernice v družbi. Burkovski konservativci bi morali biti nad to idejo navdušeni.