Obstaja. Ko sem se preselil v novo stanovanje, sem prvič tekel na bližnjem igrišču. Čez nekaj časa pa sem opazil, da tečem v nasprotno smer kot vsi ostali. Pot je bila dovolj široka, vendar se je kljub temu nekdo ustavil in me nahrulil. Najprej sem bil zmeden, potem pa sem razumel: ljudje že dvajset let tečejo v isto smer, nakar se pojavi idiot, ki teče v nasprotno, in red se podre. To je problem drugačnosti. Človek reagira agresivno v tistem trenutku, ko se sooči z nečim, kar podira njegovo varnost in red. Na figure pianistovih sostanovalcev pa sem poskušal pogledati tudi z določeno simpatijo. To so ljudje z obsesijami, in vse so popolnoma človeške. Ko sem situacije, v katerih se znajdejo, opremljal s humorjem, tega nisem počel zato, da bi bile manj grozljive, temveč ker se mi zdi, da šele takrat, ko jih pogledaš z distanco, ugledaš njihovo pravo bistvo.